Sovraštvo– ljubeznivost, jeza–prijaznost, pohlep–radodarnost, zavist–soradost, strah-pogum, laž-resnicoljubnost, potrtost– notranja radost. Takrat, ko se v nas pojavlja negativnost, primanjkuje nasprotne pozitivnosti. Bolj natančno, takrat, ko se izraža negativnost, ni prostora za izraz pozitivnosti.
Vedno je v določenem trenutku v umu mogoč le en izraz. Ni mogoče, da nasprotna izraza obstajata hkrati, v istem trenutku. Zato lahko dobrohotnost zavestno okrepimo na dva načina:
S pravilno in potrpežljivo prakso ter notranjim razumevanjem lahko pozitivnost uma izrazimo vedno lažje in hitreje, dokler takšen izraz ne postane naraven. Ko je um miren in jasen, v naravnem stanju, moramo le znati dopustiti spontan odziv dobrohotnega uma na določeno življenjsko situacijo. Dopustiti moramo, da odziv pride iz srca in ne iz razuma, iz naše bogate notranjosti in ne iz omejene zavesti. Takšen pozitiven izraz je posledica naše ljubeče prave narave in globljega razumevanja resnice.
In ko sledimo pozitivnemu odzivu dobrohotnega uma v svojih besedah in dejanjih, postaja tudi naš način življenja bolj kreposten in naša dejanja postajajo pozitivna v vsesplošno dobrobit. Resnična dobrohotnost se odraža celostno, tako znotraj nas v našem umu, kot zunaj nas v našem načinu življenja.
Če jo razvijamo samo v besedah in dejanjih, ko sledimo moralno-etičnim vrednotam, lahko postane dobrohotnost le razumsko mnenje in prepričanje, ki mu sledimo. In če se poistovetimo s takšnim mnenjem, lahko hitro začnemo kritizirati in soditi druge, ki ne živijo tako, kot mi mislimo, da je prav. In v tistem trenutku izgubimo pozitivnost in um dejansko postane negativen. Živimo navidezno moralno-etično življenje, a z notranjim negativnim umom. Da se to ne zgodi, je potrebno razvijati pozornost in dobrohoten um s pomočjo meditacije.
Meditacija nam omogoča, da tudi um postane dobrohoten in pozitiven, in s tem tudi naše misli. Vendar, če je meditacija ločena od življenja, če je le še en opravek več v našem vsakodnevnem urniku, potem ostaja prijazni in ljubeči um le v času meditacije. V vsakdanjem življenju pa ga izgubimo ter sledimo starim negativnim navadam. Živimo dvojno življenje, z dobrohotnim umom v meditaciji in z nevednim negativnim umom v življenju.
Da resnično postanemo dobrohotni, je potrebno negovati oba načina prakse na uravnotežen način. Če nam primanjkuje dobrohotnosti v življenju, jo enostavno okrepimo s tem, da bolje sledimo moralno-etičnim vrednotam. Če nam primanjkuje dobrohotnosti v umu, jo razvijamo s pomočjo meditacije.
Z uravnoteženo in pravilno prakso postane um in način življenja eno. Dobrohotnost in izraz dobrohotnosti. To je več kot ljubezen, imeti nekoga rad. Dobrohotnost predstavlja brezpogojno ljubezen in modrost skupaj.
V resnično dobrohotnem umu je vedno prisotno notranje vedenje in razumevanje. Ko izražamo dobrohotnost, to delamo z razumevanjem, da smo vsi eno, ter s čisto intencijo v dobrobit sebi in drugim. Resnična dobrohotnost prinese drugim veselje, nam pa notranjo radost in mirnost. Z dobrohotnostjo smo premagali samega sebe, svojo omejenost in negativnost. In postanemo to, kar v resnici smo.
Iz knjige: Človek za nove čase: priročnik za notranjo preobrazbo
Avtor: Simon Mandelj
