Vabilo na koncert in dobrodelno dražbo

Enkrat v začetku januarja sem prvič obiskala zavetišče Sv. Anton nad Koprom (pravzaprav se nahaja čisto na vrhu hriba (Dvori), tam kjer je deponija oz. zbirni center). Od takrat hodim redno, če le morem. Zaenkrat sprehajam pse. Kaj da rečem? Trenutno jih je okoli sedemdeset, vsi boksi so zasedeni, v marsikaterem sta po dva skupaj. Prostovoljci se trudijo po svojih najboljših močeh, da so psi nahranjeni, da gredo vsaj v izpust (tj. večji ograjen prostor, kjer se lahko razgibajo), če že ne na sprehod in da so boksi čisti. Nekateri potrebujejo posebno hrano, drugi zdravila, tretji... Sprehajalcev je med sončnimi vikendi kar precej, med tednom pa malo manj. Precej ljudi je že, ki pomagajo s prostovoljnimi prispevki ali pa posvojijo psa na daljavo, marsikdo prinese tudi hrano, odeje, povodce...ampak vse to je še vedno premalo. Verjetno se vsi strinjamo, da psi niso čisto nič krivi, da so pristali tam. Ko poslušam njihove zgodbe, pridem vsakič znova do ugotovitve, da je človekov odnos do živali še vedno na zelo nizki stopnji. Gre za živali, s katerimi so lastniki ravnali zelo grdo ali pa milo rečeno neodgovorno. Marsikateri je človeku služil zgolj kot čuvaj solate na kaki oddaljeni njivi. Precej je izgubljenih živali, za katere ni bilo nobenega klica ali znaka, da bi jih kdo pogrešal. Nemalokrat se za žalostnimi zgodbami živali skrivajo še bolj žalostne zgodbe ljudi ali družin, bodisi nasilje, droga ali kaj tretjega. In kakšni so psi? Različni, kot smo različni ljudje. Prevladujejo samčki srednje oz. višje rasti, letos je za razliko od ostalih let manj samičk in mladičkov. Ko jih človek spoznava, jim želi predvsem eno stvar – da bi čimprej našli svoj novi dom. Vsak si ga zasluži in potrebuje, le da nekateri rabijo malo več časa in ljubezni in potrpljenja. Osebno si želim, da bi naslednji akciji bilo naslov: poiščimo 70 družin za 70 psov. Tu je še stran Obalnega društva, ki skrbi za zavetišče: http://www.odpmz-drustvo.si/slike.htm