Človek je merilec ljubezni

IN DUH MI JE GOVORIL:Veš človek je merilec ljubezni. Ni ga človeka, ki bi živel brez meril, čeprav mnogi pravijo, da živijo brez njih, to pa zato, ker se tega ne zavedajo, da vseeno merijo. Človek je tak, da vse izmeri. Če njegova merila vodi ljubezen, se ji približuje, če kaj drugega se ji oddaljuje. In glej čuda temu, ki njegova merila vodi ljubezen, se mu pusti izmeriti, da ona velika in neizmerna ljubezen, se temu podredi, in človeka prvič začudi, pokazujoč, da je tudi tu točna. Naj te ne zmede to, da mnogi ljudje govorijo in doživijo, da ljubezen ni točna, saj je tu resnica, da njihova merila niso usmerjena k resničnem bistvu nje prav. Ko se človeku to zgodi, nima velikokrat druge izbire, kot da jo zanika, čeprav je popolnoma zanikati nikdar ne more. Pri takem je tako, da nekaj ljubi, vendar mu to nekaj zmeraj izmika iz rok. Včasih niti ne ve, kaj ljubi. No ta, ki so njegova merila usmerjena k resničnem bistvu ljubezni prav, je samoumevno, da se ji približuje, prav utirajoč pot k njenem resničnem bistvu nje. In, tako ko gre zmeraj bliže k njenem bistvu, mu merila kažejo nje točnost. In tako, približujoč se zmeraj bliže, pride do točke, kjer ljubezen ni niti majhna niti velika in izmeriti je ne more z merili, ki so ga spremljala celo pot. Najprej se zmede, a ljubezen ga objame in spozna da se nahaja pred nje vrati. Tu zasliši nje glas in ta pravi, prav je da si meril, saj to te je pripeljalo do mene. In potem nenadoma spozna, svoja merila ljubeče odloži na sveto mesto pred njimi. Nenadoma se vrata odprejo in vstopi v njo. Za njim se vrata zaprejo. In zdaj obdan z njo in v njej in iz nje se ozre nazaj in vidi. Ljudje majhni in veliki merijo vsak v sebi nosi svoje merilo. Približujejo se k nje vratom ali pa ne. In med njimi odzvanja neslišni glas ljubezni; s kako mero boste merili, tako vam bo odmerjeno… In še nasvet za tiste, ki imajo ušesa, da slišijo in oči da vidijo, se razodene ljubečim, ki še iščejo: Usmerjajte pošteno svoja merila k ljubezni…..