Bučko napada

Kaj s tabo, Bučko, naj storim? Naj krempeljce poščipljem ti? Napadom tvojim ne ubežim – zverinica predrzna si. V zasedi čakaš me vsak dan, srdito grizeš moj copat, pri krilu rob je razcefran; le čakaj, mali stvor kosmat! Saj vem, da le igral bi se s copati, s prsti na nogah, zasajal vanje krempeljce, nato pa mi zaspal v rokah, v naročju zvil se v kepico, kot da vse to je igra le. In ko pobožam te toplo, vem, da imaš me rad nadvse. Ljuba Žerovc