ODNOS DO BOŽANSTVA
Odnos do Božanstva ni nekaj statičnega. Tudi, če se Božanstvo samo ne bi spreminjalo, se spreminjamo mi ljudje in naš osebni ali skupnostni odnos do najvišjega principa bivanja. Navadno ga imenujemo »Bog«. Jaz se temu izrazu rad ognem, ker v njem zveni neka nota nestrpnosti do ženskega počela: če Bog, zakaj ne Boginja?
Vendar me skrajnosti v tem primeru ne zanimajo, zato sem izbral nevtralen izraz »Božanstvo«, v katerem je prostora tako za ženski kot za moški vidik najglobljega počela bivanja in vsega bivajočega. Če se že ukvarjamo z različnimi vidiki meditacije, potem je nujno, da se vedno znova vrnemo k poglabljanju v najvišje počelo, k občutenju in doživetju božanskega. Brez tega ne gre.
Po drugi strani smo se kot kultura in civilizacija znašli sredi globalnih in vesoljnih sprememb. Zapluli smo v območje hudih turbulenc. Nikomur ni lahko. Ampak obstajajo tudi pozitivni vidiki takega obdobja. Takrat se namreč marsikaj prevetri in prečisti. Stare miselne spone odpadajo, ker se pred obličjem dejanske (ne zgolj deklarirane) ljubezni in resnične (ne samo domišljave) resnice izkaže njihova nemoč.
Kaj pa če kdo ob teh prevratih izgubi tisto, kar se ne sme nikdar izgubiti? Mislim na pristen odnos do Božanstva. Potem je treba najti razmerje z Božanstvom, ki je lahko povsem drugačno od izgubljenega, morda še bolj navdihujoče in osrečujoče od starega.
Tokratna meditacija meseca nas opogumlja, da:
- preizkusimo resničnost in ozemljenost našega odnosa do Božanstva,
- izkusimo do zdaj neznane globine našega razmerja z Božanskim v nas in okrog nas,
- se odpremo za morebitne drugačne odnose do Božanstva od tistih poznanih,
- spoznamo neke vidike Božanstva, ki jim do zdaj morda nismo posvečali dovolj pozornosti …
Pri tem poudarjam, da nimam namena ustvarjati nekega novega Božjega »troedinstva« in uveljavljati nekih novih spiritualnih zakonov. Ne. Vztrajam pa pri osnovni človekovi pravici, da samostojno oblikuje svoje razmerje z Božanstvom kot lastnim izvirom in izvirom vsega bivajočega. Lahko gre le za poglobitev vzorcev božanskega, kot nam jih ponujajo različne religije, lahko gre za neke nove vpoglede, kot so jih izpilila določena novodobna duhovna gibanja. Lahko pa gre človek seveda po svoji lastni in samosvoji poti – pod pogojem, da jo dejansko izkuša in se je ne izmišlja.
Pa še dva pogoja sta, zapisana z zlatimi črkami na granitno skalo duha, namreč, da se svojega razmerja z Božanskim ne vsiljuje drugim, ali drugih ne muči zato, ker je njihova pot do Božanstva drugačna. Oblikovati osebno in samostojno razmerje z božanskim je temeljna pravica vsakega človeškega bitja.
Najprej se posvetimo skrivnosti, ki pravi, da je Božanstvo vseobsegajoče in vendarle navzoče tudi znotraj vsakega bitja ali atoma posebej.
- Razvijte v sebi občutek, da zaobjemate celo vesoljno celoto.
- Širite ta občutek postopoma iz svojega srčnega središča navzven, dokler ne dosežete roba biti.
- Hkrati pa ostajate v svojem srčnem središču in se vedno bolj poglabljate vanj.
- V nekem trenutku opustite vztrajanje na teh dveh skrajnih občutkih in se posvetite temu, kar nasprotja presega.
Kolikor imamo v tem primeru opraviti z moškim počelom, toliko se naslednja meditacija posveča ženskemu vidiku Božanstva, kar pomeni, razprostranjenosti vseh možnih razsežnosti in oblik življenja.
- Tudi tokrat izhajate iz srčnega središča, vendar vodoravno. Pojdite v prostor naprej in nazaj in sicer na tak način, da se obe nasprotni smeri sčasoma prelijeta v enotno horizontalno polje.
- Zdaj postopoma razširite to polje v kroglo tako, da se s svojimi srčnimi žarki dotikate bistva raznih pojavov življenja okrog sebe ali v neskončnosti.
- Pri tem ostanite hkrati zasidrani v svojem srcu in občutite kvaliteto, ki se med tem razvija v vas.
Tretja vrsta meditacije lahko uvaja prvi dve, ali je vanju vpletena.
- Občutite v svojem srcu globoko hvaležnost za nekaj določenega, kar se vam je pripetilo, kar se vam dogaja, kar živite. Bodite ta hvaležnost sama, tako boste lahko občutili Božanstvo tukaj in zdaj.
Marko Pogačnik
