Če nas prevzame blišč laži

Npr. Dolgo se človek trudi in se bori za nekaj, kar je sveto. Potem ko do tega pride, da mu je podarjeno, se kaj rado zgodi, da se njegov odnos do tega spremeni, ter je rad zagledan spet v skrivno, ki mu ni dostopno kot sveto, to kar mu je bilo darovano pa zavrže. To je isto kot, da se človek za nekaj bori, in obljublja najboljše, ko pa mu je podarjeno, s tem dela kot svinja z malho. Seveda tu se gre edino za te darove, ki so res odrešujoči. Ti so prvi korak na poti. Po tem lahko razumemo svetopisemske besede Jezusa,-ne iščite več, naj vam bo dovolj moja milost, spoznajte jo celostno tako kot je, in naslednji korak bo siguren. Po dolgem trpljenju, se temu, ki se mu tako godi, rado zgodi, da se mu hoče, ko mu gre na boljše, vtihotapiti misel, da je zaradi trpljenja v večji božji milosti, kot je, in lažen duh, ga hoče dvigniti nad druge. Vendar resničen človek, to z vso močjo, ki jo premore, zavrne. Tudi pa zavrne, če ga lažen duh hoče spraviti pod manjšo milost v kateri je, in ne dovoli več, da bi mu ta duh, vtihotapljal občutke manjvrednosti. Čuvati se moramo popolnoma vsega najmanjšega, ki nas vodi v precenjevanje samega sebe, saj če se ne, nas to sigurno zapelje v objestnost, da smo polni samega sebe, in vsega slabega. Človek je res majhen delček stvarstva zato je prav da je zelo realen. Ne sme mu vladati prepomembnost, ali pa manjvrednost. Če je tak,da mu to dvoje ne vlada, je sposoben razumeti svojo življenjsko pot, in je tudi sposoben po njej iti, tako kot je od prvotnega vira vseh bitij zanj postavljena.