Od kod razhajanja med besedami in dejanji?

»Tudi zate Panefin, vprašanje kaj imaš v mislih ko govoriš o srcu in duši?« Vse tisto kar ni podvrženo materializmu in s tem povezanimi špekulacijami, kalkulacijami, tekmovalnosti, avtomatičnimi ter pogojenimi vzorci obnašanja…in se nahaja zunaj meja razuma. To kakovost smo pač poimenovali srce…,duša…, a so to žal le prazne besede v kolikor ne vemo kaj je izza teh besed. Ker to izza besed nima nobenega imena, s temi nalepkami nisem obremenjen. Nekajkrat sem že pojasnjeval, da besede, ki jih trosim tukaj na SP služijo le temu, da pokažejo omejenost le teh in razkrijejo tisto kar je zunaj njih. »Jaz bi prej rekel, da nimajo dovolj znanja,ker če bi ga imeli ,bi lahko situacijo popravili kadarkoli,tko pa se sploh ne zavedajo, v kakšnem ,,sranju,, so« Se strinjam s teboj in tvojo dopolnitvijo. Lepo te pozdravljam. Mirko

<<Vse tisto kar ni podvrženo materializmu in s tem povezanimi špekulacijami, kalkulacijami, tekmovalnosti, avtomatičnimi ter pogojenimi vzorci obnašanja…in se nahaja zunaj meja razuma.>> Joj,to pa razumem še manj! In še zunaj meja razuma. ( a si imel slučajno nasmešek na obrazu, ko si pisal ta odgovor? ) <<To kakovost smo pač poimenovali srce…,duša…, a so to žal le prazne besede v kolikor ne vemo kaj je izza teh besed. Ker to izza besed nima nobenega imena, s temi nalepkami nisem obremenjen. >> Kako naj potem razumem, kaj hočeš povedati? <<Nekajkrat sem že pojasnjeval, da besede, ki jih trosim tukaj na SP služijo le temu, da pokažejo omejenost le teh in razkrijejo tisto kar je zunaj njih. >> Ne vem, če te prav razumem:da bi opisal neomejeno, uporabljaš omejeno?

»Kako naj potem razumem, kaj hočeš povedati?« Mogoče tako, da prenehaš z razumskim pristopom ujeti to kar razum presega. Najbrž si tudi sam uvidel, da je to precej težka zadeva, saj razum blebeta in blebeta svoje neskončne monologe. »Ne vem, če te prav razumem:da bi opisal neomejeno, uporabljaš omejeno?« Ne razumeš me pravilno. Uporabljam omejeno, da bi spoznal njegovo omejenost. V tem spoznanju je iskra novega, neomejenega. Nasprotno, iskanje neomejenega je vnaprej obsojeno na neuspehe. Tega se mnogi »iskalci« ne zavedajo vključno z njihovimi »mentorji-guruji«, ki jim prodajajo lažne »kako«. Srečno Osh-kosh. Mirko

"Tega se mnogi »iskalci« ne zavedajo vključno z njihovimi »mentorji-guruji«, ki jim prodajajo lažne »kako«." ___________________________________________________ ___ Ja, lažni »mentorji-guruji« se zelo dobro zavedajo, kako lažejo, tisti ki pa so to iz osebnega 100% prepričanja, pa mislijo da posedujejo kompletno vso možno znanje in ga za mastne denarce tudi prodajajo, ponujajo in če negre drugače, tudi zastonj vsiljujejo, kar pa lahko privede do tega, da jim odjemalci tudi zastonj podarjajo, kar pač imajo (volk sit, koza cela?). Kdor misli, da vse zna, je patološki lažnivec. Ker verjamem (upam), da teh ni veliko, bi lahko sklepal da, je velika večina »mentorji-guruji« pokvarjena, prebrisana, iznajdljivo pametna, pridobitniško usmerjena, lažniva in iskoriščevalska. Vse to nebi bilo preveč sporno, dokler ne preseže meja, ki bi jih naj očrtale moralne vrednote nekega okolja, ki pa so kolikor vemo spremenljivka skozi čas. Torej, kdo krmili to spremenljivko, ki je danes na psu? Sam se zelo dobro zavedam svoje omejenosti znanja in omejenosti dojemanja, prav tako svojih napak. Pa vendar, brez vseh predsotkov in straha lahko izrazim svoja mnenja. Negdo poreče, da je to napaka. Negdo drugi poreče, da je tudi postavljanje nekaterih vprašanj Napaka. Ali naj verjamem, da so napake prepovedane? No, pa poglejmo kaj je napaka malenkost bolj podrobno. Za primer vzemimo otroka ki se uči hoditi. Ali je gdo od vas shodil, ne da bi padel? Ma sem prepričan, da jih je med "guruji" kar nekaj takšnih. Vsi imamo pravico do napake, saj je nauk iz njih najpristnejši. Da nebo pomote, napake tudi bolijo, zato se lahko učimo tudi na napakah drugih, če je komunikacija normalna. Dogaja pa se da ljudje napake skrivamo, iz česar nastane laž, ki pa ni napaka, dokler te ne zalotijo in obsodijo. Ne da se mi nadalje razpredati kar že vrabci čivkajo. Želel bi postaviti vprašanje; kdo in kdaj so otroku vzeli pravico do napake tako, da odraste v dobrega, tihega, pametnega lažnivca? Ali niso to tisti ki tako zelo radi sodijo druge, z namenom povdarjati svojo lastno superiornost? Ali niso to tisti ki ponižujejo druge zaradi tega ker se jim to isplača, ali v tem celo bolano uživajo? Le ozrite se malo okoli sebe in v sebe. Glede na naslov članka-- Tukaj jaz vidim srčiko težav ; in sicer predvsem v odnosu do napake kot take (nenamerne) in njeno obravnavo v družbi nasploh. Tudi roboti naredijo napako; ali ga programer nato zbrca? Mi nismo roboti, programerji moralnih vrednot pa nas brcajo in svarijo pred napakami, vmes se naslajao in v žepe bašejo mastne denarce tudi kazni. Namerna napaka je pa barabija, vedno bila in upam da tudi vedno bo. Naj mi bo oproščeno če so kakšne slovnične napake, ki niso namerne ampak plod neznanja. Med tem pisanjem, pa namerno delam eno napako in sicer; pišem zelo počasi, ker uporabljam samo en prst Sredinski (moje taborniško ime)

Fredi pozdravljen. Lepo si dopolnil članek. Generalno gledano edino vrednost imajo dejstva, oziroma to kar smo v resnici, pa če smo taki ali drugačni. Problemi nastanejo ker se tega kar smo v resnici, premalo zavedamo in živimo. Od tega nas oddaljujejo razne avtoritete, vključno z mnogimi družbenimi normami in napotki kakšni bi naj bili. Od tega nas oddaljuje napačna vzgoja in izobraževanje. Od tega nas oddaljujejo verska in druga prepričanja in zapovedi, s svojimi sprijenimi grožnjami s peklom in hudičem… Od tega nas oddaljujejo tudi lastni notranji strahovi in ideali. Od tega nas oddaljuje želja po biti nekaj drugega, od tega kar smo v resnici. Vse to in še več, nas oddaljuje od resnice o nas samih. Iluzije (ali to kar bi želeli postati) so ponaredki resnice, katerim mnogokrat žal sledimo kot hipnotizirani. Zaradi tega živimo v razkolu (konfliktu) med tem kaj smo in kaj bi naj bili (postali). Resnica ni ne lepa ne grda, je preprosto taka kot je. V tem je njena neprecenljiva kakovost. Imeti ta pogum, da se soočimo z dejstvi lepimi ali grdimi, rojeva povsem novo kakovost. To kakovost je realno in mogoče živeti v tem ponorelem svetu. Potem smo sami sebi in drugim ogledalo, v katerem se vse zrcali točno takšno kot v resnici je. Šele iz tega stanja lahko delujemo kot je prav in ne tako kot bi mislili, da moramo. To pomeni videti, začutiti, se dotakniti sebe samega ali drugega bitja do direktnega stika v katerem ni nobenih pregrad. To je največ kar lahko storimo za sebe, za neko naraščajoče mlado bitje, za kogarkoli. Tega je sposobna le ljubezen. Srečno Fredi. Mirko