Tekma, tekma

V teh dneh se nekateri odločijo za letalski prevoz ali ure in ure vztrajajo na avtobusu do Carigrada in nazaj, ker so prepričani v svoj prispevek k zmagi naših in s tem tudi k dobremu. Samo pasejo se na tujih uspehih. Za nujno pomoč nekomu iz sosednje ulice ali vasi pa bo morda kdo od teh namenil nekaj plastičnih zamaškov kot prispevek za nakup zelo dragega ortopedskega pripomočka. In vest bo potolažena!

Navijači! Navijate za svoj športni klub ali državno reprezentanco? Menite, da navijate za življenje? Zmota. Zmage ne privoščite vsem, temveč vedno le svojim izbrancem. Ti niso izbrani za služenje dobremu, le svojo in drugih sebičnost in sile razdora nevede podpirate.

Ob današnji radijski napovedi za Studio 17 o nogometu je bilo omenjeno, da se v nogometu skriva patologija družbe. Ob tem in ob izgredih na prvenstvu v Franciji v teh dneh sem se spomnila te pesmi in odzivov nanjo v komentarjih. So se pogledi ljudi o zgrešenih tekmah z drugimi v življenju in tudi v športu v 2 letih vsaj malo spremenili?

Novinarji v dneh slovenskih uspehov v Sočiju sprašujejo tudi 6-letnike, za koga oni navijajo. Tudi oni so najbolj za Tino in Petra. Jih kdo spomni na trud ostalih, ki so zaostali ali izpadli le zaradi nekaj stotink sekunde? So le prvaki zgled za otroški trud in spodbujanje vrstnikov in za pomoč, da tudi ostali dosegajo uspehe pri igri in pozneje pri dojemanju učne snovi in pri preizkusih znanja? Bi naj tudi odrasli navijali za še večjo premožnost prebogatih in še večji vpliv najvplivnejših? Naj bomo tudi odrasli najbolj za tiste, ki imajo vsega preveč na račun množice prikrajšanih v imetju in spodbudah? Z zgledom, s spoštljivostjo do vsakogar, s prizadevanjem in sodelovanjem pri dobrem raje v tekmo s seboj!

V sobotni Dnevnikovi prilogi Objektiv je objavljena glosa "Politiki v garderobah" T. Zgage. Prepisujem del zapisa o športnem dogajanju pri nas: "Gledanje naših po ekranu je emocionalni tobogan. V manj kot dveh urah se v ekran zmeče toliko kletvic, toliko vzklikov in prošenj, da je čudno, da tele države ne raznese od čustev. Če bi kakšen marsovec pogledal na trge, v lokale ali dnevne sobe ob prenosih tekem z našimi v glavni vlogi, bi bil prepričan, da gre za civilizacijo na robu prepada. No, saj ni daleč od resnice. ..." Vem, da se ob kakšnem mojem komentarju komu zdi, kot da sem padla z Marsa. Lahko pa bi pomislili kdaj tudi, kakšno avro ustvarjamo okoli naše dežele.

So mar res na športnih tekmovanjih na delu le dobre vile za pomoč domačim tekmovalcem? Na takšnih in podobnih množičnih srečanjih se lahko zbirajo tudi temne moči zlih duhov okoli ljudi, negativno nastrojenih proti drugim. In včasih pride tudi do nepredvidenih izgredov. Velike športne igre služijo začasni pomiritvi nezadovoljnih in za marsikaj prikrajšanih ljudi. Človeštvo vedno bolj pozablja na 5 božanskih načel življenja: enakost, bratstvo, enost, svobodo in pravičnost.

Pred leti sem v Nedeljskem dnevniku prebrala satirično pesem Skoči, teci. Navajala je naprezanje in govorico komolcev za uspeh, moč in veljavo. Da je pehanje za prevlado nad drugimi jalov posel, ki ne prinaša trajnejšega zadovoljstva, je ponujal zadnji del pesmi: ... Zdaj si prvi. Ne počivaj, zdaj se ples šele prične.

Zavedam se, da je pesem precej okorna, kar nekako oglata. Oglata, kakršna je tekmovalnost, ki se ne ozira na druge. Bolje pač takšna, kakršna je, saj je pesem zgoščena, potrebuje manj besed, kot bi jih bilo v prozi. Zato morda daje prostor tudi premisleku.