Zakaj je toliko pedofilov v cerkvi?

Kleriška pedofilija pleni že odkar obstaja cerkev! Ja, to ni problem samo moderne cerkve, ampak praktično že odkar obstaja ta ljudomrzna institucija, torej zadnjih cca 1800 let. Več: http://www.youtube.com/watch? feature=player_embedded&v=xcJbNd1cSQA --- Bog ja, cerkev ne! Bog daje, cerkev vzame! Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

Na strani http://www.siol.net/novice.aspx so objavili novico o Kanadčanu Christopher Paul Nealu, ki je osumljen pedofilije in za katerim je razpisana mednarodna Interpolova tiralica. Neal je bil v Kanadi med leti 1998 in 2000 zaposlen kot kaplan v Centru za usposabljanje kadetov in svetovalec mladostnikov v starosti od 12 do 18 let, so sporočili iz kanadske vojske. Njegova naloga v Centru za usposabljanje kadetov je bila duhovno svetovanje in poučevanje o moralnih vrednotah. Zakaj je med duhovniki toliko pedofilov, odkritih in še neodkritih? O tem se je spraševal že pokojni papež Janez Pavel I, ki je imel zaradi kritičnosti do cerkve veliko težav s konzervativno strujo Vatikana. Leta 1978 je po samo 33 dneh papeževanja umrl v izredno sumljivih okoliščinah. Mnogi analitiki so povsem prepričani, da je šlo za umor in zaroto. V knjigi Umor v Vatikanu avtor Lucien Gregoire opisuje papeževo razmišljanje o vzrokih za pedofilijo med kleriki. Pedofilski duhovniki in njihovo vzburjenje v spovednicah Papež je šel po sledeh pedofilskih primerov, vse dokler ni prišel do spovedniških kabin in prav tu je našel odgovor, zakaj je pojav tako razširjen med duhovniki in tako redek med menihi in nunami. Vedel je, da otroci spovednikom pogosto pripovedujejo o svojih ‘mesenih grehih’. “Konec koncev je samozadovoljevanje greh, v očeh cerkve celo smrtni greh. Otroci, ki ne znajo razložiti svojega početja, gredo zato pogosto v velike podrobnosti, ko poskušajo povedati, kaj počnejo s svojimi spolnimi telesi. To pa je zelo nevarno. Ugotovil sem, da se pedofilski duhovniki, ki bi sicer morda nikoli ne prestopili meje, pogosto vzburijo prav ob teh otroških pripovedih. Hkrati pa sem tudi ugotovil, da pedofilski duhovniki pogosto izrabijo spovednice, da privabijo prav tiste otroke, za katere pričakujejo, da bodo bolj dovzetni za njihove vabe in bodo zato lažji plen,« je bil prepričan Janez Pavel I. Svoj pogled na to temo je sklenil z ugotovitvijo, da so spovednice najboljše skrivališče pedofilskih duhovnikov in jih je zato treba ukiniti. Ob tem pa je ugotavljal tudi razliko med spolno usmeritvijo posameznika in pedofilijo. Vedel je, da je spolna usmerjenost prirojena in z njo je določeno, v koga se bo posameznik zaljubil. Pedofilija pa je perverznost – je seksualni fetiš, ki ga posameznik pridobi šele v zrelih letih. V tem je bil papež zelo jasen: “Nihče se ne rodi z nagonom, ki bi ga silil v spolni odnos z otrokom. Zaljubljanje nima nič skupnega s spolnim izkoriščanjem osemletnega otroka. Noben odrasel posameznik se usodno ne zaljubi v osemletnega otroka.” Številni primeri pedofilije, ki so končali na sodiščih, danes dokazujejo, da je imel papež prav – spovednice so jedro problema. V večini pojasnjenih primerov pedofilije je šlo za kombinacijo obvezne spovedi in cerkvenega nauka, da je vsaka spolnost izven zakona, vključno s samozadovoljevanjem, smrtni greh. Tako pravita Sveto pismo in cerkveni nauk, četudi je morda kateri od duhovnikov popustljivejši do svojih faranov. V nadaljevanju je zapis pričanja iz enega od primerov, ko so pedofilski duhovniki zlorabili štirinajst dečkov in dve deklici v starosti od osem do štirinajst let. Vse, kar je opisano, se je dogajalo v spovedniški kabini, žrtev pa je bil desetletni deček (primer Glennin proti Melbournu, 1996). Žrtev: “Prešuštoval sem.” Duhovnik: “Kolikokrat?” Žrtev: “Štirikrat.” Duhovnik: “Kje?” Žrtev: “V kopalnici.” Duhovnik: “Ne, kje na telesu?” Žrtev: “Pod trebuhom.” Duhovnik: “Kaj se je potem zgodilo?” Žrtev: “Zraslo je. Postalo je trdo.” Duhovnik: “Je zdaj tudi trd?” V drugem primeru se je osemletni deček spovedal, da je starejšemu dečku opravil oralni odnos, duhovnik pa mu je potem naročil, naj pride v njegov del spovednice po kazen. Tu je od otroka zahteval, naj njemu naredi isto, medtem pa je prisluškoval spovedi deklice v sosednji spovednici. (Primer Griffin proti Illinoisu, 1998) V naslednjem primeru je duhovnik v spovednici hkrati zlorabil osemletnega brata in njegovo devetletno sestro. Ta isti duhovnik je ob neki drugi priložnosti od drugega dečka zahteval, da ga je zadovoljeval deset minut prej, preden je odšel k oltarju in vodil mašo (primer Mc- Cardle proti Rockhamptonu, 2002). Dobesedno na stotine primerov je, ko so obtoženi duhovniki priznali, da so izrabili spovednice za spolno zlorabo otrok. Danes številni odgovorni starši otrokom sami razložijo, da spolnost ni grešna in da ne sodi v spovednice. Vendar ti starši ne smejo biti povsem pomirjeni, kajti vedno znova prihajajo na dan primeri, ko duhovniki v spovednicah zaslišujejo otroke o tem, kaj počnejo s svojim spolnim telesom. Razen tega pa se morajo starši tudi zavedati, da se spopadajo z eno temeljnih doktrin veroizpovedi, ki ji pripadajo. Spovednice torej ostajajo prizorišče spolne sprevrženosti, saj so številni katoliški otroci še vedno prepričani, da jim njihov duhovnik ne bo nikoli odprl poti v nebesa, če mu ne zaupajo svojih ’spolnih pregreh’. Ob tem pa duhovniki nenehno poslušajo tudi neskončne zgodbe odraslih o vseh vrstah spolnih praks – od tistih vsakodnevnih, do najbolj sprevrženih sadističnih in mazohističnih ritualov, posilstev, incesta in celo seksualnih umorov. Duhovniki v spovednicah poslušajo pornografske zgodbe Prijatelj Jack je avtorju knjige Umor v Vatikanu nekoč pripovedoval, da je teža zaobljube o čistosti včasih za mladega duhovnika, nuno ali meniha skoraj neznosna: “Najprej ti v semeniščih ves čas šolanja izpirajo možgane z besedami čistost in neomadeževanost, nato pa te posvetijo v duhovnika in te potisnejo naravnost v spovednico, kjer si prisiljen poslušati pornografske zgodbe, od katerih se ti vsako soboto popoldan vrti v glavi. Tako je, kot bi na smrt sestradanemu mahal pred nosom s sočnim ledvičnim zrezkom.” Nekoč se je Janezu Pavlu I spovedal duhovnik in mu priznal, da je serijski pedofil. Takrat se je papež zavedal, da je verjetno po vsem svetu ogromno pedofilskih duhovnikov, ki živijo pod strahotnim bremenom vesti, vendar pa jim spovedna molčečnost preprečuje, da bi s priznanjem prekinili svoje ostudno početje. O tem je opozoril Rim in se zavzel za spremembo spovednih pravil. Opozarjal je, da je smrtni greh, če duhovnik ve za zlorabe in dovoljuje, da se te nadaljujejo. Tokrat je iz Rima prejel uradni odgovor: “Za te zadeve bo poskrbel bog. Spovednica mora ostati zapečatena.” Toda on je vedel, da bog ne bo poskrbel. V svojih spominih je zapisal: “Nekega dne bom jaz sam uredil te zadeve in to enkrat za vselej.” Spomladi leta 1978 je kritiziral nekega ameriškega škofa, ki je izplačal domnevno žrtev pedofilskega duhovnika. Skupini škofov, ki so se zbrali v Benetkah, je rekel: “Veliko bolj pravično bi bilo, če bi obtoženi stopil pred sodišče in bi tam presojali, kaj je naredil narobe in kako bo to poplačal družbi. Mati cerkev ni poklicana, da se za svoje prestopke odkupuje z denarjem, še posebej ne z denarjem, ki je namenjen revnim. Razen tega pa z izogibanjem resnici spravljamo v nevarnost neštete otroke, ki jih bo kaj takšnega doletelo v prihodnje.” Spovednice (predvsem jezuitsko spovedovanje kraljev in plemičev) ne samo kot najbolj dodelan vir obveščevalnih podatkov svetovnega katoliškega imperija, ampak tudi kot eden glavnih prilivalcev zločinskih strasti iztirjenim kleriškim pedofilskim skrunilcem otroške nedolžnosti. Mogoče se katoliški spovedovanci z razkrivanjem svojih težav enako ali še bolj grešnemu farju približujejo katoliškemu "bogu" - najverjetneje neformalno glavni katoliški boginji "Devici Mariji", Kristus nastopa v katoliški zgodbi samo za kamuflažo - s pravim Vseprežemajočim Duhom, Veliko Enostjo, Bogom Očetom-Materjo, Pramočjo spovedovalni katoliški cirkus nima resnično nič skupnega. Borislav Kosi, Slovenska Bistrica --- Bog ja, cerkev ne! Bog daje, cerkev vzame! Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

Še posebej postane problem pedofilskosti zanimiv, če človek pomisli, da je večina ljudi v katoliški civilizaciji vzgojena katoliško, pa čeprav so mogoče postali kot odrasli ateisti ali kako drugače verujoči. Torej lahko mirno pedofilskega učitelja prištejemo med laične katoliške pedofile. Podobno kot so se med drugo svetovno vojno na Slovenskem, natančneje v bivši vojvodini Kranjski, med seboj v državljanski vojni klali domobransko/belogardistični katoliki in partizansko/komunistični katoliki. Brez dvoma so bili partizani 99,99% katoliki, imeli so med seboj tudi duhovnike, ki so občasno maševali. O tem seveda molčita tako slovenska cerkev kot neokomunisti, da o ideologizirani uradni zgodovinski »znanosti« ne govorimo. Hmm, kot kaže, so katoliški pedofili, kleriški in laični, v večini. --- Bog ja, cerkev ne! Bog daje, cerkev vzame! Borislav Kosi, Slovenska Bistrica

Poziv žrtvam spolnih zlorab Žrtve cerkvenih spolnih zlorab oz. njihove starše pozivamo, da kazniva dejanja takoj prijavijo policiji ali tožilstvu. Tudi če je od zlorabe minilo več časa, je dobro, da se zlorabe prijavijo, saj je zastaralni rok za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, če ga stori duhovnik, 10 let, kar velja tudi v kanonskem pravu s tem, da zastaralni rok tukaj začne teči šele s polnoletnostjo žrtve (zastara torej, ko žrtev dopolni 28 let), pri tem pa je starostna meja 16 let in ne 15 kot po slovenskem pravu. Žrtev pa lahko za odškodnino vloži tudi civilno tožbo, pri čemer terjatev zastara v 15 letih po polnoletnosti žrtve. Iz kazenskega zakonika: KAZNIVA DEJANJA ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST Posilstvo 170. člen (1) Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali z njim izenačenim spolnim ravnanjem, tako da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje in telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let. (2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno grozovito ali posebno poniževalno ali če je dejanje storilo več oseb zaporedoma ali nad obsojenci ali drugimi osebami, ki jim je vzeta prostost, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let. (3) Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali z njim izenačenem spolnemu ravnanju, tako da ji zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi škodovalo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu, ali da bo njej ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. (4) Če sta bili dejanji iz prvega ali tretjega odstavka tega člena storjeni proti osebi, s katero storilec živi v zakonski, zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni skupnosti, se pregon začne na predlog. Spolno nasilje 171. člen (1) Kdor uporabi silo ali zagrozi osebi drugega ali istega spola z neposrednim napadom na življenje ali telo in jo tako prisili, da stori ali trpi kakšno spolno dejanje, ki ni zajeto v prejšnjem členu, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do desetih let. (2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno grozovito ali posebno poniževalno ali če je dejanje storilo več oseb zaporedoma ali nad obsojenci ali drugimi osebami, ki jim je vzeta prostost, se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let. (3) Kdor osebo drugega ali istega spola prisili, da stori ali trpi kakšno spolno dejanje iz prvega odstavka tega člena, tako da ji zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi škodovalo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu, ali da bo njej ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom do petih let. (4) Če sta bili dejanji iz prvega ali tretjega odstavka tega člena storjeni proti osebi, s katero storilec ali storilka živi v zakonski, zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni partnerski skupnosti, se pregon začne na predlog. Spolna zloraba slabotne osebe 172. člen (1) Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, tako da zlorabi njeno duševno bolezen, začasno duševno motnjo, hujšo duševno zaostalost, slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne more upirati, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let. (2) Kdor v okoliščinah iz prejšnjega odstavka kako drugače prizadene spolno nedotakljivost slabotne osebe, se kaznuje z zaporom do petih let. Spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let 173. člen (1) Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara petnajst let, se kaznuje z zaporom od treh do osmih let. (2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka s slabotno osebo, ki še ni stara petnajst let, ali tako, da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let. (3) Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo, se kaznuje z zaporom od treh do desetih let. (4) Kdor v okoliščinah iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara petnajst let, se kaznuje z zaporom do petih let. Kršitev spolne nedotakljivost z zlorabo položaja 174. člen (1) Kdor zlorabi svoj položaj in tako pripravi osebo drugega ali istega spola, ki mu je podrejena ali od njega odvisna, k spolnemu občevanju, ali da stori oziroma trpi kakšno drugo spolno dejanje, se kaznuje z zaporom do petih let. (2) Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let. ZASTARANJE Zastaranje kazenskega pregona 90. člen (1) Če ni v tem zakoniku drugače določeno, kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo: 1) petdeset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor tridesetih let, razen če ni nezastarljivo kaznivo dejanje; 2) trideset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad deset let; 3) dvajset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad pet let; 4) deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto; 5) šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. (2) Če je za kaznivo dejanje predpisanih več kazni, se zastaralni rok določi po najhujši predpisani kazni. (3) Ne glede na prvi odstavek tega člena pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost in kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, storjenih proti mladoletni osebi, začne rok za zastaranje kazenskega pregona teči od polnoletnosti oškodovanca. Iz Obligacijskega zakonika (zastaranje): Odškodninske terjatve 352. člen (1) Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. (2) V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. (3) Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. (4) Odškodninska terjatev za škodo, povzročeno z dejanjem spolne zlorabe mladoletne osebe, zastara v petnajstih letih po polnoletnosti oškodovanca. Vir: http://www.zrtve-cerkve.org/index.html --- spletna stran Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve: http://www.zrtve-cerkve.org blog društvenega časopisa Razmisli in sodeluj: http://razmisli.blog.si