Politike pred sodišče!

Koga pestijo demoni krivde? Politika je odprla svojim iznajdljivim prijateljem samopostrežne banke in postavila razdeljevalce denarja, ponudila jim je poligon brez gospodarskega pravnega reda. Bančni sistem je postal provincialna pivnica za žejne in lačne prijatelje. Kaj hočete več? Politika je v svoji samozadostnosti osvojila načelo etično indiferentnega mišljenja do izčrpavanja nacionalnega gospodarstva, saj tega ne dela sama direktno, krivi so anonimni tatovi! Naj oni odgovarjajo! Pomembno je, da je udeležena v konstituiranju fiktivne identitete državnosti navzven, da skrbi za številne institucije in za legalnost, brez katerih bi lahko postala v očeh Evropejcev necivilizirana, nemoderna, brez nosilne vloge in delala vtis, da smo narod brez moralnega ugleda, ki vse sproti zapravimo in pojemo, še prej kot je pogača pečena. Strateški cilj? Ne se hecat, saj je vsaka oblast središče moči. V imenu nacionalnega interesa je dosegla zares izjemen dosežek. Ohranila je stare privilegije in stare oblastnike, ki skrbijo za stabilnost in dolgo življenje državnega aparata. Kaj pa so počeli politiki ves ta čas? Politiki so si mencali roke, saj so jih tajkuni napajali preko fiktivnih računov in jim plačevali volilne kampanje. Sedaj prihaja čas tajkunskih pogrebov, ne pa tudi čas političnih. Sveče so prižgane na vseh oknih politikov, ki so po nevidnih kanalih dobivali tantieme za volilne kampanje in uprizoritve prekrasnih programov. Politika je tajkunom priredila kolikor se le da dostojen odhod k zadnjemu počitku na Dob, tudi da se lahko pogodijo o višini kazni, le politikov ne smejo vmešavati v to godljo. In če pri tem uporabimo znan Bizmarkov rek, ki ga lahko prenesemo tudi k nam, je resnica v tem, da Slovenija ni nikoli tako slabotna in nikoli tako močna, da politikom ne bi bilo dovoljeno praktično vse, saj smo davkoplačevalci sproti poravnavali njihove zapadle račune za vse neumnosti. Mediji, zvesti služabniki vsakokratnih političnih strank na oblasti patetično naznanjajo javnosti sproti vsak pogrebni obred po sodnem progamu. Še nikoli se niso vsi, ki ljubijo svojo domovino, tako tesno strnili skupaj v vrsto in toplo segli tožilcem in sodnikom v roke, jih tako iskreno pogledali v oči in pokazali s politiko toliko solidarnosti, kot so to storili sedaj, ko procesi tečejo in se nikakor ne nameravajo ustaviti. Koliko jeznih pogledov iz oči je opaziti ob videnju, kako se je v tej naši preljubi deželici razrastel plevel, pa vsega plevela tudi tožilci in sodišča ne vidijo! Navajeni političnega koketiranja, političnega dajanja in finančnega dobivanja se politiki kar dobro znajdejo. Oni so čisti, imajo svojo lastno politično moralo. Treba je znati vešče manevrirati. Delitve na desne in leve so povsem netransparentne in zaslepljujoče igrice; demagogija, ki dobro deluje. V čem je sploh problem zamenjave političnih strank in nastajanja novih? Solidarnost politike! Solidarnost je pojem, ki te pretrese do kosti, ko vidiš spisek kdo je vse s tem ubogim narodom solidaren, od ostarelih zgodovinarjev, udbovcev do projektantov hobotnice Optimizem, ki je pokopala varčevalce HKS Sicure in druge. Predstavlja rdeče podčrtano združevalno črto nacionalne identitete, grozljiva izkušnja, fikcija v preteklost, ki ji bodočnosti sploh ne moreš napovedati, še manj pa jo določiti. Dvigneš lahko le črni prapor. Pozitivci pa nosijo vence, župan nosi svečo, za njim gre godba, požarna straža, sestre usmiljenke, pogrebci in rodbine, za njimi pa še dr. Slavoje Žižek, poln izvirnosti in postmodernih veličastnih vizij, nosilec osupljivo veliko filozofskih in teoretskih postulatov dobe, ki je dozorela za njegovo recepcijo: Solidarnost s sovjetsko revolucijo! Bil je najzvestejši učenec Lakanovih idej: Nikoli ti ne sme spodleteti še slabše!