Maksima

Pravila so potrebna tam, kjer še ni direktnega spoznanja, ali še je zato prezgodaj in se še komaj prebuja izvorna bit. Res pa je da zraven pravil mora priti do spoznanja ob pravem času. Mnogi, ki to zapostavijo postavijo samo pravila in prepustijo bitje samemu sebi. Pri necelovitem dojemanju, se zmeraj dogaja da pravila izključujejo ena druge. Pravila so v glavnem dostikrat potrebna, ker bitje nima v sebi nečesa, brez česa sploh ne bi smelo biti, ali pa še druga plat ima v sebi nekaj kar sploh nebi smelo imeti. Pri Mojzesu ko je dobil na gori 10 božjih zapovedi se je šlo za take ljudi. Vsa pravila so nastala zaradi kršenja temeljnih življenjskih zakonov. Če človek uporabi samoustvarjalne zmožnosti in ustvari nekaj, kaj ni v soglasju, z temeljnim zakonom T j Bogom je to nasilje. Torej nad njim človekom ni bilo narejeno nasilje, on pa je z svojo samoustvarjalnostjo to naredil. Posledica tega ne more biti drugačna, kakor da v njemu izvorna bit zaspi ali umre. Gre se za vse oblike nasilja proti temeljnemu, tudi za nasilje proti samemu sebi, ker pač človek kot ustvarjeno bitje, naj bi zmeraj iz samega sebe ljubeče živel v skladu z temeljnim. Če kdo reče nasilje do samega sebe ni škodljivo za druge, v resnici je, saj za nevedne in šibke je slab vzgled, v slabših primerih pa napeljuje ali celo uči v najslabših pa sili k temu. Zakaj toliko pravil. Ker človeka živijo predstave o Bogu, takšne kot bi ga oni želeli, kaj pa ni v skladu s tem kot resnično je. Torej pravila so in bodo, dokler bo človekovo stanje biti tako da ni v skladu z Bogom. Zelo je važna čistost iskanja:. Kdor išče ta najde. Ta ne sme biti povezana predstavami o Bogu, ampak z resnico, kar on je. V vsakdanjem življenju splošno od ljudi, lahko dobimo kakšno informacijo o tem in onem, ki nam koristi pri vsakdanjih rečeh. Če mislimo da bomo dobili kaj več v 90% ni tako. Sicer tudi glede tega ni pravila, odvisno od okoliščin, včasih je mnogo uporabnega, včasih pa malo in to celo na zelo razvpitih duhovnih mestih , kjer bi sodeč po njihovih reklamah moralo biti kaj več. Lahko planiramo kam bomo na primer šli, vendar dogodkov ne moremo planirati v splošnem življenju. Če kljub temu to poskušamo uveljaviti neka pravila, se izkaže, da trenutna situacija zahteva popolnoma drugačno ukrepanje. Če smo kristalizirani s pravili, nam lastno znanje, ki ga tako nosimo z sabo, onemogoča, da bi prav ukrepali. Torej se ne gre, za neka za iz ega negativna ali pozitivna ukrepanja, ampak za živost iz izvorne biti, ki je edina sposobna prav ukrepati, glede na situacijo, in resda nikoli ni zla. 1 primer: /Na primer otroka smo poslali po rožo, in ga v vsem poučili o pravem ravnanju, vendar dovolili da se, glede tega sam odloča. In potem pričakujemo otroka, da bo prišel, vendar, ker je pri otroku vse kazalo na dobro, da bo to izpolnil, se začnemo pripravljati na slavje, in to nam naredi toliko veselja, da se spozabimo, in ko otrok pride začnemo z slavjem, ne da bi prej pogledali, če je vse izpolnjeno. In če ni izpolnil namesto kazni, ki je edino ozdravljajoče prejme vse blagoslove . 2 primer:/Otroka pošljemo po rožo, in vse gre dobro, pa se zamotimo in raztrobimo vsepovsod okoli, kaj bo ko otrok pride nazaj, Pripravljamo veliko slavje, in vsem povemo, da bomo otroka postavili za vladarja. Vsem pošljemo povabila. In tedaj ker nismo pazili vidimo da otrok ni izpolnil naša pričakovanja. In tu nastane ego ; In potem nas je sram in to prikrijemo, pred ljudmi, ter naredimo slavje, dovolimo da prejme vse blagoslove, ter ga postavimo za vladarja, otrok pa nima bistvenega. In on začne zaradi tega narobe vladati Če pa nima v sebi bistvenega, zaradi tega odstopa ali ni v soglasju z vsezajemajočim zakonom ljubezni torej Bogom, ki se ne spreminja, in, ni nasilen vendar ne dovoli nasilja nad sabo, torej kar ni v soglasju z njim ne sprejme. Nič ni kar bi vladalo nad tem. Nikogar ni, ki bi lahko brez tega resnično živel Hočem povedati kakšno veliko odgovornost sprejmemo, ko dovolimo otroku samemu se odločati glede bistvenih stvari, da tu si ne smemo dovoliti nedoslednosti niti pri sebi niti pri otroku in je prav da tudi drugače ne moremo. Tu simbolično povedano pošljemo otroka na pot spoznanja in udejanjenja resnične biti.