dimenzije nove

''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''' ..nič več me ni.. izginil v temino sem samote, kjer življenja ni lepote, Le tesnoba brezsmila je vladar. Umira duh razum srce iz dneva v dan v samoti objemu zlomov bolečine srca utrip počasi nevidno počasneje bije. Iz dneva v dan nižje duh je ponudba usode; Ne usoda krik duha upornega vzklika je - ne usoda ni vladar življenja našega - ne usada, ki kruto neusmiljeno izbira. Ne usoda, o Bog naj bo volja tvoja - ne usode kruta ne, Katera izbira NE, LE lomi srca, ki bila v ljubezni so vzgojena. Tu spomni sledenje se solze spomin, gane mu srce do grenkih solz je toplote je sledne solze Nje. Ko odšla je v dimenzije kraje druge. Sam v samoti, utrujen izčrpan sledni zaspi v sanjah je objemu njenem - slednji krat prišel poljub je sanjah.. potem gre k njej v obojem - z nasmehom sreče - v dimenzije večne nove. V objem poljub Njen - ki nekoč odšla je, ki zdaj večno srce srcu govori šepet besed ljubezni lepote dimenzije večne nove.