Prava in lažna vera

lepo si okarakteriziral RKC dragi Aries, brat v Kristusu ;) lp --- stoychi

>> ..lažna vera je vera egizma, >> samoupravičevalna, samoprevara... >> to je prepogosto osebno iznajdena "notranja vera" >> vera, ki dela farizje... Bog je v moje čošku..?? Dragi Aries, si se kdaj vprašal, kaj je večji egoizem – napraviti vse in za vsako ceno, da rešiš svojo dušo, ali napraviti vse in za vsako ceno, da rešiš svoje telo? Veliko vernikov in enako ateistov je žrtvovalo svoje življenje, da bi s tem rešili druga življenja. Dali so življenje za svobodo, za boljše čase, za domovino , za sto drugih življenj – to je pogosto žrtvovanje, za katerega ni potrebna vera v nagrado, ki te čaka v posmrtnem življenju. Kaj pa duša, kako je z žrtvovanjem duše? Ateisti s tem nimamo težav, za dušo gotovo ne bi umrli, ker vanjo ne verjamemo. In tudi če se majhen košček naše zavesti oklepa želje, da bi duša obstajala, nimamo niti najmanjše gotovosti o tem, kaj bi pravzaprav morali početi oziroma storiti, da bi jo rešili. Po drugi strani pa teisti, ki v dušo neizpodbitno verjamete, kako bi odgovoril(i) na vprašanje: »Bi bil(i) pripravljen(i) žrtvovati svojo dušo, če bi vedel(i), da na tak način rešiš(te) neko drugo dušo ali celo več drugih duš?« Ne tako daleč nazaj (kaki 400 let, mogoče) so bili inkvizitorji pripravljeni sežigati ljudi pri živem telesu, zato da bi rešili njihove duše. Mar niso ubijali nosečih mater, zato da so lahko rodile otroke, da so jih lahko krstili in tako rešili njihove nedolžne dušice, ki bi sicer končale v večnem ognju. Odkod tolikšna obsesija z reševanjem duše? Če odmislimo skrajni religiozni cinizem takšnega početja in predpostavimo, da so ljudje zaradi globoke vere v resnici popolnoma izgubili empatijo, se pokaže, da je za vernika duša tisto največ, tisto najbolj dragoceno! Duša je neprecenljiva, ne moreš jo kupiti na Mastercard. In če verjameš, da krst rešuje duše, potem postane neprecenljiv tudi krst, to pa je potem pravi MasterCard za tiste, ki krst prodajajo kot svojo storitev. Da o mašah in o molitvah za rajnke v vicah sploh ne govorimo. Kakorkoli obračaš, Cerkev (najbolj prav katoliška) je iz dušebrižništva naredila neprecenljiv globalni biznis. Sedaj pa pomisli, kakšen altruizem bi bil, če bi uničil svojo dušo, zato da bi lahko rešil, na primer dušo svojega otroka ali prijatelja, če že ne dušo svojega sovražnika. Vem, vem, kaj si misliš – z dušami lahko »trguje« samo bog, v praksi se kot posrednik pri biznisu ponuja tudi Cerkev. A navadni ljudje na usodo duš ne moremo vplivati, zagotovo ne na način, ko bi lahko žrtvovali svojo, čeravno ne poznam nobenega teološkega besedila, iz katerega bi mogli razbrati, da to ni možno. Kakorkoli že, v vsakem primeru, če ravno zelo fanatično in dosledno ne verjameš v predestinacijo, je večina kristjanov in muslimanov prepričanih, da lahko s svojim trudom (ki vključuje tudi vero oziroma pobožnost vključno z vsemi bizarnimi rituali) izboljša svoje pozicije oziroma pozicije svoje duše. Če bi rekli, da vsak vernik skrbi predvsem za svojo dušo ali za svojo rit, ne bi bilo velike razlike. Ali je nekaj v tebi ali na tistem sediš - bistvo je, da je TVOJE. Ego se lahko še ne vem kako pretvarja, da duša ni ego, a nazadnje vedno znova pravi - MOJA duša. Povedano drugače - duša vedno pripada egu. (Izpeljanka "mi vsi smo ena duša" je samo posebna oblika kolektivnega narcizma) In pri tem je popolnoma vseeno, v katerem »čošku« je bog - v tvojem lastnem, v »čošku« drugega ali v vsakem »čošku«. Pomembno je le, da je, in da nagradi »dobra dela« ali »dobro vero« ali »dobro karkoliže«. Bistvo vsake religije (ne glede na leporečje o ljubezni do drugih) je »DAJ-DAM«, kar je, da ne bo pomote, popolnoma normalno in človeško. Nič izprijenega ni v tem. Ljudje smo takšni po naravi – vedno tehtamo med škodo in koristjo. Tako delujejo naši možgani, ki so že zato, ker so nekoliko bolj sofisticirani, izumili religijo in so religioznim trikom tudi podvrženi. Največji trik religije pa je izum entitete, ki ji pravimo »duša« - to je nečesa tako zelo neprecenljivega, da so ljudje pripravljeni zanjo plačati vsak račun, ki ga izstavijo religijski šarlatani.

res danes v času svetovne kleptokracije tudi predstavniki religij maksimalno izkoriščajo nevednost vernih ovčic, vendar to še ne pomeni, da si je dušo kot neumrljivo bistvo nekdo izmislil, ker je duša vedno bila je in bo nekaj kar se lahko samo čuti, tega kar pa doživlja tisti, ki to čuti, ne more tega doživetja prenesti na tistega, ki svoje duše še ne čuti. Tu gre za proces notranjega zorenja in samospoznavanja. Dragi MC ne skrbi, če ne prej boš svojo dušo začutil takrat, ko boš umiral. ♥ ;) lp --- stoychi