Italijanski trgovci so jezni zaradi cerkvenih davčnih olajšav

Koga bo najbolj udarilo varčevanje v Italiji? Cerkev sigurno ne! Italijanski parlament je sprejel sveženj varčevalnih ukrepov, s katerimi želi Italija do konca leta 2014 prihraniti 48 milijard evrov. Med drugim bo morala večina Italijanov po novem plačevati za diagnostični pregled pri zdravniku 10 evrov in za obisk pri specialistu 25 evrov. Ta ukrep bo bistveno povečal družinske stroške in začne veljati takoj. Italijanski statistični inštitut je istočasno objavil podatek, da petina italijanskih družin sodi v območje revščine, na jugu pa je revna kar polovica. Začetek veljavnost varčevalnih ukrepov pri poslancih pa je prestavljen na leto 2014. (Delo, 16.7.2011) To je še en dokaz, da vladajoča elita rešuje krizo, ki jo je sama zakuhala, v glavnem na tujih ramenih. Kot ponavadi bodo breme krize nosili pripadniki srednjega sloja in revni. S tem se bo srednji sloj vedno bolj gibal k siromaštvu, siromašni pa bodo postali še bolj siromašni. Zanimovo, da bodo poslanci začeli varčevati šele z naslednjim mandatom, večina varčevalnih ukrepov, ki bodo prizadeli ljudstvo, pa začne veljati takoj. Obstaja pa organizacija, ki je ti varčevalni ukrepi ne morejo prizadeti. Gre za katoliško cerkev. Ta je v Italiji izjemno bogata in politično zelo močna. Poseduje okoli 42.000 cerkvenih zgradb, od tega je župnij 36.000, 1.000 samostanov, 12.000 molilnic in 118 škofovskih sedežev. Na področju zdravstva ima okoli 4.700 zdravstvenih centrov in centrov za pomoč, od tega okoli 2.000 bolnišnic in ambulant ter okoli 2.500 centov za „zaščito življenja in družine“, jasli in družinskih posvetovalnic. Na področju šolstva ima nekaj manj kot 9.000 raznih šol, od tega okoli 6.000 vrtcev, 1.200 osnovnih šol, 1.100 srednjih šol in 140 univerzitetnih ustanov, vključno z 5 univerzami. Na področju kulture ima cerkev kar 2.300 muzejev in knjižnic. Katoliška cerkev vsako leto (od leta 1990 dalje) dobi nekaj manj kot milijardo evrov, v letu 2007 991 milijonov, v letu 2003 pa največ do leta 2007, to je 1.016 milijonov evrov, od 8 promilov dohodnine, ki jo fizične osebe lahko namenjajo za verske skupnosti. 950 milijonov evrov letno država namenja za plače učiteljev verouka, ki jih sicer izbira cerkev, 700 milijonov za cerkveno zdravstvo in šolstvo, registrirane katoliške bolnice so npr. leta 2006 prejele približno milijardo evrov iz državne blagajne. Zanimive so tudi naslednje številke, ki k cerkvi prihajajo iz državne blagajne: 44 milijonov evrov za pet katoliških univerz, 30 milijonov evrov za biomedicinsko fakulteto Opusa Dei, 258 milijonov za katoliške šole, 420 milijonov evrov za cerkvene raziskovalne inštitute in 250 milijonov za zasebne klinike. Po Cursiju Malteseju naj bi cerkev dobila letno 4,5 milijarde evrov iz italijanske državne blagajne, vključno z vštetimi davčnimi ugodnostmi, po matematiku Piergiorgiu Odifreddiju naj bi bila ta številka 9 milijard evrov. Ta matematik je za podlago svoje ocene vzel bistveno višjo vrednost cerkvenih nepremičnin kot Maltese in sicer nekaj 100 milijard evrov, s čimer je vrednost davčnih ugodnosti bistveno višja. Dejstvo pa je, da je katoliška cerkev največji lastnik nepremičnin v tej državi. Cerkev ima svoje nepremičnine razdeljene med več kot 50.000 različnih pravnih oseb. Ne glede na to, kakšna je v Italiji vrednost cerkvenih nepremičnin, pa je ta nepredstavljivo velika. Cerkev ima kakšnih 1.000 gostiln in hotelov pa tudi mnogo kinodvoran, gledališč, knjigarn in trgovin. Tržna vrednost nekega cerkvenega hotela, ki leži v najdražjem delu Rima in ki je v zemljiški knjigi vpisan kot „vzgojni zavod“, je okoli 60 milijonov evrov, cena enoposteljno sobe v tem vzgojnem zavodu pa je 120 evrov. Približno četrtina Rima je v lasti cerkve, po mnenju nepremičninskega strokovnjaka Franca Alemannija je 20 do 22% nepremičnin v Italiji last katoliške cerkve. V 15 minutah vožnje s kolesom iz rimske četrti Monteverde do italijanskega parlamenta se je Cursio Maltese peljal mimo cerkvenih zgradb v vrednosti okoli 150 milijonov evrov, pri čemer v svoj popis ni vključil katoliških zasebnih klinik, cerkva, kinematografov in trgovin. Ni pa se peljal mimo vatikanskih zidov – če bi se peljal tam, bi popis tako velik, da ne bi zadostovalo celo poglavje, mogoče niti cela knjiga ne, saj je tam vse v cerkveni lasti. "Štiristo ustanov za nune, 300 župnij, 250 katoliških šol, 200 nežupnijskih cerkva, 90 verskih ustanov, 65 sanatorijev, 50 misijonov, 43 kolegijev, 30 samostanov, 20 domov za starejše, prav toliko semenišč, 18 bolnišnic, 16 konventov,13 molilnic, 10 bratovščin, 6 hospicev. V prestolnici ima sedež skoraj dva tisoč verskih ustanov, ki so lastnice približno 20 tisoč zemljišč in stavb." In zaključi: "Vzeto čez palec je četrtina Rima v lasti Cerkve." Tako je zapisal avtor raziskave, objavljene v IL Mondu. (vir podatkov in citati: Cursio Maltese, Nabirka: koliko Italijani plačujejo za Cerkev, Mengeš, Ciceron, 2011) Italijanske družine so vedno bolj revne, kar očitno katoliškega klera ne zanima. Važno je, da sam živi v razkošju in da se bogastvo kopiči. Kaj ima s tem Jezus iz Nazareta, ni znano. Bil pa je jasen, saj je rekel, da lažje pride kamela skozi šivankino uho kot bogataš v nebesa. Če bogata cerkev ne more priti v nebesa, bo očitno šla nekam drugam. Tja, kamor pošilja druge. Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade! Vlado Began Vir: http://www.began.si/komentar.html --- Bog ja, cerkev ne! Bog daje, cerkev vzame! Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru