Komaj zmajčica zaspi,
že jo Jurček Zmaj zbudi.
»Brž Marjetica, nikar ne spi,
nad Ljubljano meni se leti.«
Na obzidju grajskem,
grajski ju zvonar pozdravi:
»Kam pa kam ob uri tej,
morala bi spati, za-pr-mej!«
»Dobri stražni ti zvonar,
zatoži staršem ju nikar«
Tako se dobra vila oglasi,
»obljubim, kmalu vrnemo se vsi.
Polet sem nočni jima obljubila,
kot na sebe nanju bom pazila.«
»No prav,« zvonar se omehča.
»A le pol ure,« zraven še doda.
Sta zmajčka nad Ljubljano poletela,
ko dan prevesil se je v noč,
čarobnost mesta sta uzrla,
so lučke migotale na vso moč.
»Joj, kako prelepa je Ljubljana,
zaspana s svetlobo obsijana«,
očarana Marjetica vzdihne,
Jurček zraven nje veselo kihne.
»Ure pol zdaj je že mimo,
hitro k zvonarju se vrnimo«.
Usmeri ju nazaj zdaj vila,
k zvonarju, ki ob sulici zaspano kima.
»No, ste le nazaj prišli,
zdravi, celi trije vsi.
Brž zdaj zobke umit in spat
za šolo zjutraj treba bo vstat.«
Zahvalita se Jurček in Marjetica,
za lepo doživetje sred noči.
Od zmajčkov in pa od zvonarja,
se tudi vila poslovi.
Ponoči, ko Ljubljana spi,
zvonar po zidu hodi gor on dol,
pesem poje, da mu je lepo,
prisluhni mu, da ti spanje slajše bo.
www.youtube.com
Boris Kononenko
www.mladimaj.net
