Pomanjkanje vsebinske plati sporazuma, razen izražene želje, da se globalne temperature obrnejo navzdol, pomeni, da se vsa teža odločanja za dosego podnebnega dogovora prestavlja na konferenco v Koebenhavnu letos decembra, ta pa naj bi opredelila podnebni okvir za obdobje od leta 2012 do 2050. Razvite države se v skladu z osnutkom strinjajo, da je treba "določiti splošen cilj za občutno zmanjšanje svetovnih emisij do leta 2050". A se obenem izogibajo določitvi vmesnega cilja zmanjšanja emisij do leta 2020, saj osnutek navaja le, da se bo splošni cilj redno pregledoval. Izjava celo ne zavezuje niti razvitih niti držav v razvoju k petdeset-odstotnemu cilju zmanjšanja emisij do leta 2050, kar je bilo dogovorjeno na srečanju že v sredo.
Nobena številka ni podana v smislu obsega potrebnih finančnih sredstev za doseganje ciljev. Zelene in razvojne nevladne skupine govorijo o znesku, visokem 150 milijard dolarjev letno, ki bi jih bilo potrebno vložiti v pomoč državam v razvoju, da bi se le-te lahko odzvale na posledice podnebnih sprememb.
Države v razvoju se nočejo zavezati k posebnim ciljem v sedanji fazi, delno tudi zato, ker ne vedo, kakšen delež bremena zmanjševanja emisij se bo zahteval v vmesnem času. Države v razvoju, kot na primer Mehika, zahtevajo, naj se bogate države zavežejo k 40% zmanjšanju ogljičnih izpustov do leta 2020, glede na izhodiščno raven iz leta 1990, tako da državam v razvoju ni bi bilo treba prevzeti odgovornosti za industrializacijo bogatih držav.
Vir: umanotera.org/etc
