Čas, ko si vedel zakaj živeti in kako preživeti

Galebi so tiste jesenske noči še spali spanec »pravičnega«, ko je iz koprske luke kot bel labod počasi odplula ladja s tovorom, ki je bil za vse, skoraj vse Slovence; tovor, ki nosi v sebi zlo, zlo, ki je povzročilo kasneje toliko gorja po celotni naši skupni domovini Jugoslaviji. Vsi, ki so bili tisti čas prisotni ob slovesu zadnjega vojaka JA (Jugoslovanska Armija, v nadaljevanju JA), posebna enota TO, (teritorialna obramba, v nadaljevanju TO) pripadniki posebne enote takratne milice, so si pošteno oddahnili, ko se je pošastni tovor odmaknil od obale in se je iz krova zaslišala pesem: »Trese se, trese šubara na glavi!« in »druže TITO, mi ti se kunemo!«. Verjamem, da so na krovu odhajajoče ladje vojaki začeli s petjem spontano in da refrena pesmi nista v povezavi ena z drugo. Sami začetki odpora za osamosvojitev naše Slovenije niso bili nič kaj obetavni in vse je izgledalo dokaj klavrno in neorganizirano. Vsaj takšen je bil vtis, gledano z očmi stranskega opazovalca in naključnega obiskovalca. Šele v kasnejši fazi borbe z J(L)A, ko je že vse kazalo, da bomo potegnili kratek konec in da bomo vojno kratko malo izgubili, se je zgodil preobrat, v katerem je bilo zaznati, da nismo sedeli križem rok (mislim predvsem poveljstvo takratnega RŠTO (republiški štab teritorialne obrambe), vse do poveljstev OŠTO (občinski štab teritorialne obrambe, v nadaljevanju OŠTO) po občinah, predvsem pa obveščevalnega delovanja sektorja 9 pri RŠTORS (Republiški Štab Teritorialne Obrambe Republike Slovenije, v nadaljevanju RŠTORS); seveda pa ne gre zanemarjati delovanja določenega dela takratne SDV (Služba državne varnosti, nekdanja UDBA-Uprava državne bezbednosti/sigurnosti/varnosti, v nadaljevanju SDV), čeprav pri slednjih ni bilo vse, kot bi moralo biti; precej se jih »ni moglo odločiti«, kam spadajo, in so povzročali težave kot po tekočem traku. Kot sem že omenil, je bil sektor 9 RŠTORS s takšno majhno zasedbo, bili smo samo štirje: stot. A. Lovšin, načelnik sektorja, I. Borštner, pomočnik načelnika in samostojni referent za obveščevalne zadeve, F. Žnideršič, referent za obveščevalne zadeve in nabor rekrutov in stot. F. Pulko, referent za obveščevalne zadeve in naborniške zadeve. "Bili so resna grožnja J(L)A", je napisal srbski general v svoji knjigi vojna za Jugoslavijo. Potrdil in navedel je, da smo naredili ogromno škode v obveščevalnem smislu, vojaškemu stroju J(L)A v tistem času. Pekre so se zgodile, ker so se morale, saj je bilo v nacionalnem interesu in da smo s tem, ko smo oziroma ko so formirali dva učna centra nove Slovenske vojske v Pekrah in na Igu, kredibilni in da mislimo resno z novo državo. Saj je bil velik odziv v svetu, v smislu, da so kritično ocenili poskus discipliniranja J(L)A enega od svojih plemen, kot so napisale ZDA v svojem tisku. Bitko smo takrat dobili mi, s tem pa še ne tudi vojne, ki se ni še niti začela. 710. učni center je bil samo »laboratorij« za preizkus znanja nasprotnika, koliko je pripravljen z vsemi inštruktorji in naborniki vred. Vodstvo centra, na čelu z vodjo, je delo opravljalo častno in strokovno (za kar gre zahvala predvsem inštruktorjem), kot se je pričakovalo in zahtevalo od njega, vse do tistega 23. 5. 1991, ko je bil center napaden in ko je vodja centra v najbolj kritičnem trenutku center v Pekrah zapustil (mogoče zaradi ukaza od zgoraj (ne od vsemogočnega), kar pa skoraj ne verjamem) in ostal doma v varnem zavetju svojih. V nekem drugem svetu, z nekimi drugimi vrednotami in etiko, bi se takšnemu »junaku« moralo soditi, po samoosamosvojitveni vojni pa je bil nagrajen in povzdignjen do najvišjega vrha v vojaški hierarhiji. Verjetno so se tako odločili »Bogovi« (takratni vrh RS, gen. Slapar, in takratni republiški sekretar za obrambo RS, J. J., slednji zaradi pritiskov nanj). V centru je pustil svoje podrejene častnike-podčastnike in vojake nabornike na milost in nemilost pritiskom napadalcev. Brez kakršne koli pomoči, v prvi vrsti moralne, je pustil pripadnike TO, ki so varovali center iz bojnih položajev okoli UC (Učnega Centra), da je prihajalo do resnih kršitev vojnih zakonov in predpisov, vse do samovoljnega zapuščanja položajev. Končno jim ne gre toliko zameriti, saj so se znašli v situaciji, v katero so bili dobesedno porinjeni. Zahvaljujoč samoiniciativi nekaterih zaposlenih, kot so Krošl, pomočnik vodje UC, stot. Ašič, poveljnik enot zavarovanja UC (slednji je bil vpoklican kot rezerva TO), predvsem pa Marjanu Fekonji RŠTORS gre zahvala, da ni prišlo do večjih pretresov, saj so bili že čisto na robu obupa, z menoj vred, ki nisem vedel, kako bi se izvil iz obroča J(L)A in s tem razbremenil vse, ki so bili z menoj v centru. Veliko vlogo, vsaj kar se tiče moje zaščite, je odigral stotnik Vidmajer (na sam dan napada je prišel v center v Pekre zaradi zaposlitve v RŠTORS), ki je še vedno stotnik in nikakor se zanj ne najde prave umestitve z izgovorom, da ni dovolj kvalifikacij (čeprav vlada javna tajna, da so v SV (v nadaljevanju Slovenska Vojska) dvojna merila, kar se tiče izobrazb, poznano pa je tudi, da ima kar nekaj zaposlenih ponarejene diplome). Menim, da ne delam krivice pripadnikom 710 UC in ostalimi vpletenimi v "spopad" z J(L)A, če trdim, da so imeli prebivalci Peker v tistih kritičnih trenutkih, zraven sedme sile seveda, velike, če že ne največje zasluge, da se je končalo kot se je. Ravno oni so pravi zmagovalci tistega časa, njim je bila vsiljena mala vojna in sprejeli so jo za svojo. V njej so zmagali in pokazali, kar so čutili ljudje, skoraj po vsej vesoljni Slovenji. Sama vojna za Slovenijo je res trajala malo časa, pa vendar dovolj, da se je v vsej svoji luči pokazalo, kdo je kdo in kam spada. Čeprav je bil čas spopadov, smo si bili enotni in ni bilo vprašanje čigav si na prvem mestu; tako je bilo vse do trenutka, ko so se stvari umirile, ko smo ostali sami s sabo, bili smo tako rekoč svobodni, brez njih. Takšno lagodje je vladalo vse do zamenjave Janeza Janše, obrambnega ministra. Že v naslednjih dneh po odhodu oziroma odstopu so se začele dogajati takšne stvari v SV, ki ne bi smele biti nikomur v ponos, pa čeprav je bil član takratne LDS (v nadaljevanju Liberalna Demokracija Slovenije), ki je bila precej ideološko podobna stranki, ki je bila na vladi preko šestdeset let. Tudi metode delovanja so bile popolnoma enake, vsaj kar se tiče VOMO-ja (Vojaška Obveščevalna služba Ministrstva za Obrambo). Vse je bilo že videno in doživeto. V mariborski vojašnici so poveljnike čet s prisilo nagovarjali, da bodo ob službo in položaj, če ne bodo pristopili k LDS. Na položaje poveljnikov bataljonov in višjih enot so postavljali-kadrovali po principu pripadnosti LDS-u in VIP-u, kar se je hitro pokazalo, da je popolnoma zgrešeno, saj je bilo dokazano, da so bili popolnoma nesposobni za opravljanje del in nalog. Na vseh nivojih poveljevanja je bilo »dovoljeno« šikaniranje in omalovaževanje tistih, za katere se je vedelo (ni bilo težko, saj nas je bilo malo in enke smo nosili resda samo nekateri). Lov na nas (nosilce oznake ena na rokavu uniforme) je bil dovoljen, saj smo izgubili tiste, ki so bili naši vzorniki in vodje v času, za katerega se je splačalo živeti. Po OŠTO-jih (Občinski Štabi TO) so nastavili svoje ljudi, ki so prvenstveno skrbeli za svoje riti in pri tem za svoje potrebe uporabljali stalno sestavo, tudi ob sobotah in nedeljah; »nema odmora, dok traje obnova«. S tem, da so ti novodobni komandanti bili še bolj arogantni kot njihovi učitelji iz »nekega« časa. V nekem OŠTO-ju, v štabu VŠPŠTO (Vzhodno Štajerski Pokrajinski Štab TO) je bil v nebo vpijoč primer takšnega ravnanja, ko je enemu pripadniku stalne sestave umrl oče (ko je ta »prostovoljno delal« na poveljniškem vikendu) in mu je poveljnik šele po končanem delu povedal, kaj se je zgodilo in mu izrekel še sožalje. Zaposlenim je prekipelo in v svoji nemoči so na MORS (Ministrstvo Obrambe Republike Slovenije) pisali peticijo, v kateri so izrazili svoje ogorčenje in nestrinjanje s poveljnikom, kar pa je imelo za posledico, da je VOMO iskal pobudnika peticije, ne pa, čemu je bila napisana. To je samo eden izmed primerov, ki pa ni bil osamljen; bilo jih je nešteto, rezultat se je hitro pokazal in se ni popravil vse do današnjih dni, do časa, ko je za krmilo zopet prišel Janez Janša in njegova vlada. Vsega se ne da opisati in navesti, saj je vsega preveč. Vsak si lahko ustvari svojo sodbo, pogoj pa je, da je bil in je še v strukturah SV. Opazovalci in gledalci »odzunaj« nimajo te možnosti, da objektivno sodijo in presodijo, kaj je kaj v SV. V začetku 1994 leta sem od dobrega prijatelja, pripadnika VOM-a, pridobil podatek, da je izdelan seznam sodelavcev KOS-a bivše J(L)A, na katerem je bilo moje ime v samem vrhu. Nič kaj dobro se nisem počutil med njimi, bilo mi je, kot da sem garjav, z »belimi rokavicami«. Čeprav sem že takoj po prenehanju evforije, da smo svobodni, čutil v sebi, da nekaj ne 'štima' in da se do mene nekateri obnašajo, kot da sem vrinjeni element v SV, v VOMO. Še posebej se je odnos med nami pripadniki obveščevalne službe »ohladil« ali pa bolje rečeno, da je bil eden izmed mnogih razlogov za to ta, da sem nalogo, spremljanje političnih komentarjev pripadnikov stalne sestave SV, zavrnil, z obrazložitvijo, da tega ne bom delal, češ, da smo to počeli v KOS-u v bivši J(L)A in da se mi upira. Pa tudi, ko smo ustanavljali VOMO, smo takrat govorili, da bo služba delovala na drugačnih oziroma novih, bolj humanih, demokratičnih principih, da ne bo političnih diskreditacij, vsaj ne s tajnimi metodami, s katerimi nasprotniku v startu ne dovoliš oziroma mu ne omogočiš primerne obrambe. Takrat mi je bilo rečeno: »Ti ne razumeš bistva v tej zgodbi!« Prav, morda res nisem razumel njihovih zakulisnih delovanj, sem jih pa čutil, ko se je šlo zame. Ko je moja knjiga Mesec v vodi zagledala luč sveta, pa verjetno že dosti prej, me je organ varnosti VOM-a, kateremu sem jaz predal delovno mesto (dela in naloge v 710 UC), začel strokovno obdelovati, se pravi, odprl je obdelavo nad menoj in to zaradi stvari, ki sem jih že omenil, predvsem zaradi moje knjige. Obdelava pomeni: zbiranje in preverjanje podatkov o osebi (v nadaljevanju objekt obdelave), ki je v obdelavi in je »sumljiva-inkriminirana«, usmerjanje sodelavca OV (organov varnosti) na objekt obdelave, izvajanje TKPP (tajna kontrola poštnih pošiljk), izvaja se uporaba TS: ozvočenje telefona, doma in na delovnem mestu, ozvočenje delovnega mesta, pisarne in ozvočenje prostorov-mesta prebivanja-stanovanja in še in še. Da je vse to počel »slinavi« (nadimek operativca VOM-a), mi je potrdil drugi operativec VOM-a iz Š. Loke, s katerim sem prijateljeval še v starih časih in ki je prisostvoval pri poslušanju zvočnega posnetka, ki je bil posnet v prostorih moje pisarne v vojašnici v Slov. Bistrici. Mobing nad menoj se je vršil vse do moje upokojitve. Darilo, in sicer uro, ki jo dobi vsak aktiven pripadnik SV, ko izpolni pogoje za upokojitev, ko se upokoji, mi je izročil vojak skladiščnik v skladišču SV na Ložnici. Obema je bilo jasno in nisva spraševala drug drugega, saj ni bilo kaj spraševati, obema je bilo nerodno. Nekaj še o seznamu sodelavcev OV KOS-a bivše J(L)A, ki sem ga omenil nekje na polovici tega pisanja. Z vsebino omenjenega seznama sem, v istem času, ko sem ga dobil ali drugi dan, seznanil takratnega poveljnika VŠPPTO v Mariboru, saj sem menil, da mi edino on lahko pomaga iz duševne zagate, iz situacije, v katero sem bil vržen, pa tudi spoštoval sem ga, bil je pravi vojak, vsaj takšen sem imel takrat občutek, bil je častnik »bečke škole«. Lepo me je sprejel v svoji pisarni, kot se spodobi, vendar, ko sem mu omenil seznam in da ga ima služba VOM-a namen nesti v BG in ga tam pokazati polkovniku bivše J(L)A Ratku Katalini, bivšemu načelniku KOS-a 31 K. v Mariboru, kakor tudi, da je tudi on na omenjenem seznamu, je postal slabe volje in me je odslovil z besedami: »Stotnik, kaj bi to, ... pusti, ne vem, ...mislim, da je vse to 'muti' voda.« Naslednji dan me je poklical prijatelj iz LJ in mi z besom v glasu povedal, oziroma me je dobesedno nadrl, da sem celotno akcijo jaz zamočil in da ima sedaj on težave, ker me je seznanil z omenjenim seznamom. Nedolgo zatem sem bil seznanjen, kako je potekalo obveščanje posvečenih o mojem »nepooblaščenem« seznanjanju o seznamu, čeprav nisem bil več OV VOM-a, ki pa je že bil zgodovina. Poveljnik, ki sem ga seznanil o tako pomembnem seznamu, je še isti čas, ko sem zapustil njegovo pisarno, seznanil generala S., S. g. K., g. K., J. J. in mu dobesedno naročil: »Brcni tistega Pulkota v rit……« Sedel sem v svoji pisarni in nisem vedel, kdo koga in zakaj. Le eno mi je postalo jasno: da vem, da nič ne vem. V svoji pisarni vojašnice generala Maistra, sem naslednjih 7-9 mesecev presedel, ker mi je bilo ustno ukazano, da ne smem kontaktirati svojih podrejenih. Nad menoj se je mobing izvajal v vseh mogočih oblikah. V svoji stiski sem se zatekal po pomoč k zdravniku dr. Ješovniku, ki mi jo je edini nudil in njemu se moram zahvaliti, da sem preživel vse do danes. Vse, kar se mi je kasneje dogajalo, je šlo v rok službe, čeprav so me prikrajšali za doberšen del pokojnine, da zdravja niti ne omenjam, kaj šele moje družine in vse, ki so z mano na kakršen koli način v povezavi. V mesecu oktobru lanskega leta, sem od dir. OVS-a MORS po pošti sprejel vabilo, št: 081-1/2008-2, da se udeležim podelitve, navajam: »Vas kot prejemnika priznanja Obveščevalno varnostne službe….za pomembne zasluge na področju nacionalne varnosti……..« Na moje vprašanje, zakaj vse to z mano in še nekaterimi iz moje zgodbe, mi je bilo rečeno: »Tako je bilo zaukazano takrat iz najvišjega vrha,...žal nam je, radi bi popravili……..« Oprostim jim lahko, saj jim nimam kaj; oni mi naj oprostijo, če imajo kaj...s čim……