O malih vsakdanjostih...

Že dolgo pišem z ošiljenim korenom svoje duše. * Bog mi je otežil ramena z nebesi, saj je v njih vedno več bogatih Slovencev. * Ne vem s kakšno pravico so lastovke odletele in me pustile samo. * Dokler svinčnik ni v celoti prekrvavljen, ne morem pisati o krivicah. * Kot otrok je pila dekstrozo, sedaj pije sladko vino za ostarele device. * Binglja zasanjana, pripeta na nebo, da ne pade trezna na zemljo. * Mačka preboleva, da mu ni treba lajati. * Pojdi sedet na prazno klopco, dokler se nanjo ne uleže klošar in ne zasmradi kruha v košari za smeti s tvojo vestjo. * Vprašanja je gostila z odgovori, pogledala je na uro, ki molku ne more izmeriti časa. * Medtem ko mu je dajala, je vztrajal na negativnem odgovoru, v očeh mu je videla pohlep. * Dež, izobilje božjih solza in klicajev. * Pod naloženim molkom tli prepir. * Preveč zaraščen spomin rad mutira v ideologije. * Človekova zavest je črna luknja, v katero izginjajo svetovi podob, ki zrcalijo njihovo starost na obrazu. * Kako hitro je prišlo do osamosvojitve in kako dolgo traja čas do osvoboditve. * V strasti tiči modras, ki te hoče pičiti v hrepenenje. * Božič niso prigrinjki s potico in šunko z odsotnostjo ljubezni.