Na fotografiji se je pojavila angelska podoba

Spoštovani Žare, pritrjujem vašemu mišljenju v komentarju, ki ga dopolnjujem še z mislijo, da človek ne more pustiti razuma pred vrati cerkve. Sodbe o tem kaj je ego in kaj razum in kaj je božje (skrivnostno) potrebujejo nižji um, višji um je odprt za nova spoznanja. Človek je bitje razuma. Bog je po človekovi predstavi in njegovi duhovni potrebi zavezan dobremu, človek pa svobodi da razmišlja in deluje. Ego je povezan s šibkejšim glasom vesti in nezmožnostjo odkriti v sebi sposobnost delovati etično in tudi biti za drugega, um pa ostaja odprt za nova spoznanja, odvisno s kakšnim svetom idej je uglašen. Človek včasih preseneča, veliko govori o egu, a deluje v skladu z njim. Nekritično mu dopusti, da se v njem razbohoti in razraste. To pa lahko razumemo, da je človek s takšno psihično držo v konfliktu s samim seboj, ker bi želel biti drugačen, nima pa za to v sebi moči. Strasti so močnejše. Popolnoma se strinjam z vašo trditvijo, da razum ni izraz ega. Trdim, da je ego izraz šibkega razumskega spoznanja življenja. Svet čustev, tudi verskih, je zelo razgiban in vključuje tudi podzavest, individualno in kolektivno. Ta pa tudi dogme in zavore pri odkrivanju širših spoznanj. Svoboda, ki ponazarja razum je ptica z vgrajenim čipom v perotih, ki pomaga človeku odkrivati v njem sposobnost delovati etično in nositi odgovornost tudi za drugega, če se tako izrazim. Ego sodi k gonom nižjih plasti zavesti, razum pa je luč v telesu, človekovo notranje bistvo na poti spoznanja (življenja). Lep pozdrav Tatjana

Titanic, vrhunska religija je razumevanje življenja... LP Tatjana

Podobno zgodbo lahko izpovem tudi jaz. Dogodila se je pred približno sedmimi leti. Moja mama je preden je umrla izrazila željo, da si želi videti svoj rojstni kraj Dobravlje in Sveti Križ (sedaj Vipavski križ). Izpolnila sem ji željo in jo odpeljala na Vipavsko. Mama si je ogledala glavno in kapucinsko cerkev in obujala spomine iz svojega otroštva. Ustavila se je na velikem grajskem dvorišču, kjer že od nekdaj stoji kamniti vodnjak. Postavila se je predenj in jaz sem jo slikala za spomin. Nekaj tednov pred tem pa sem naredila nekaj posnetkov svoje rojstne hiše v Solkanu, kjer sem živela s svojo družino in se nato odselila. Ko so se razvile slike, sem začudena obstala. Na sliki sta bila na vrtu, kjer sem preživela otroštvo, svetokriški vodnjak in mama. Še danes si ne znam razložiti kako je mogoče, da je v fotoaparatu nastala ta slika. Uganko sem rešila z odgovorom, da se je mama pred smrtjo hotela posloviti od krajev, kjer je živela in zapustila tako spomin nanje. Njene želje so ostale odtisnjene na sliki. Naključja v življenju ustvarjajo zares nenavadne dogodke, ki si jih ne znamo razložiti. LP Tatjana