Že dalj časa me bega eno zelo kompleksno vprašanje in zato bi rad o njem spregovoril v tem prispevku. Tokrat pišem prvič, zato bom poskušal biti čim bolj jedernat. V litaraturi sem prebral, da naj bi po smrti človekov "duhec" odpotoval skozi tunel na neki drugi svet (nebesa). Nato naj bi se ponovno rodil. To naj bi ponovljal toliko časa dokler bo svoje zavesti razširil do te mere, da mu neprestano vračanje na Zemljo ne bo več potrebno. Tako se bo rodil v nek drug svet, kjer se bo nadaljno duhovno "razsvetljeval". Moje vprašanje je naslednje: v čem je point tega prehajanja iz ene dimenzije v drugo oz. od nižjega proti vedno višjem nivoju!? Pa še nekaj. Takoj, ko govorimo o tem, da se moramo imet radi, gojiti sočutje drug do drugega, se razumeti ..., govorimo o izboljševanju oz. "višanju" človeške duhovne zavesti. To pomeni, da smo "Zemljani" trenutno na določenem nivoju, ki je nižji od tistega, ki naj bi ga dosegli v času bivanja na tem planetu. Zdaj pa: takoj, ko imamo nižji in višji nivo imamo manj in bolj duhovno "razvite" ljudi. S tem pa lahko ljudi ("duhce") takoj postavimo na neko premico od najbolj "butastega" do najbolj "pametnega", če se malo po Zemljansko izrazim :). Torej, če obstaja na eni strani manj "razvito" bitje na drugi pa bolj, lahko trdim, da obstaja tudi nek začetek in konec tega celotnega cirkusa! S tem pa pridem do zaključka, da smrt dejansko obstaja ... Torej, ko se rodim, sem neveden. Potem opravim ful enih potovanj, na katerih se izobrazim, duhovno "razvijem" in tako postanem veden ... Kaj pa potem? Se zlijem v eno s še višje "razvitim" bitjem? Morda s Tistim, ki poganja celoten univerzum? Nevem ... Nimam pojma! Pa vi!? Theoss
#Duhovna rast
Smrt in ponovno rojstvo!
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Mislim, da je gotovo nekaj res v zvezi s tunelom, skozi katerega človeški duhec uide v drugi svet, drugo dimenzijo. Se mi pa zdi, da smo ljudje toliko različni med seboj, da bo vsak na svoj način doživel to potovanje na drugi svet. Zelo moderno je govoriti o nekakšnih nivojih človeške zavesti, o pametnih, manj pametnih in butastih. Če gremo v skrajnosti, lahko nekomu rečemo, da je na nivoju svoje zavesti kot navaden potepuški pes in ga lahko mirne duše napodimo ali potolčemo. To nivojsko določevanje ljudi je lahko zelo nevarno. Res je, da lahko v zvezi splošne inteligentnosti določamo stopnje razvoja neke osebe. Ampak to še ni vse. Človeka se lahko določa tudi po stopnji plemenitosti ali srčne kulture. So lahko neki ljudje zelo izobraženi in inteligentni, pa so do soljudi pravi tirani in brezobrazneži. Je pa lahko nek človek zelo neuk ali celo nepismen, pa bo z vsemi ljudmi živel v miru in harmoniji.
Tudi prehajanje z zemlje v nebesa in obratno, ter ponovna rojstva in razširjevanje zavesti je zelo vprašljivo. Človeka res lahko naredijo blaženega vedno nova spoznanja, ampak še bolj blaženega ga po mojem mnenju naredi vedno večje doživljanje ljubezni. Človek se mora ponovno roditi že tu na zemlji, v svojem človeškem obstoju. Brez ponovnega rojstva, pred fizično smrtjo tu na zemlji, so vsa druga rojstva brez pomena.
V litaraturi sem prebral, da naj bi po smrti človekov "duhec" odpotoval skozi tunel na neki drugi svet (nebesa). Nato naj bi se ponovno rodil. To naj bi ponovljal toliko časa dokler bo svoje zavesti razširil do te mere, da mu neprestano vračanje na Zemljo ne bo več potrebno. Tako se bo rodil v nek drug svet, kjer se bo nadaljno duhovno "razsvetljeval".
Mene zanima samo to, zakaj se potem ne mores vrniti tja, kjer si bil, zakaj v nek drug svet? A ni to nelogicno? Je odgovor? Mislim, da ne ....
lp, ajda
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Sedem Žarkov - 4
