Kruh = modrost, modrost = kruh

Pozdravljen, Dahvor! Kot razumem živiš v Singapurju, daleč od svoje domovine, kjer se ti stoži po domači hrani in se spominjaš na svojo nono, njen dišeči kruh in kofe. Kot razumem tudi jabolk nimate. Prav rada bi ti pričarala vonj po domačem kruhu, ki bi te v svojih spominih in željah spet vrnil domov na Gorenjsko. Napisala sem pesem o kruhu, ki je objavljena na Pozitivkah. No, če je nisi bral, ti bom natis ponovila, še posebno zato, ker ti je nona vedno rekla, da moraš kruh poljubiti, ko ti je padale na tla in potem si nekaj zažvrgolel, kot ptica, ki dobi drobtinico. Pesem o kruhu naj te razveseli PESEM O KRUHU Kruha nikoli ne mesite ravnodušno, kruh mesite z ljubeznijo, dodajte mu svojo radost in nasmejani obraz svoje duše. Zadržite dih, ko kruh vzhaja! Ko spečete zlatorumeni hlebec kruha, poglejte ga s hvaležnostjo in videli boste, koliko sonca je v njem. Največ veselja vam prinašajo vaše znojne kaplje, ki so primešane kruhu. Kruha nikoli ne zavrzite! Ko vam pade kruh iz rok, ga poberite in poljubite. Kruh ni samo hrana, kruh je ljubezen. Na tisoče in tisoče pšeničnih zrn je nabiralo svetlobo in zorelo za vas. Koliko sončne topline so pšenična zrna sprejela vase, preden ste pospravili žetev. Pšenično zrno dozori in postane luč na težkem klasju. V vsakem klasu pšenice je skrita božja modrost. Pšenico umiva jutranja zarja. V vetru najlepše valovi pšenična njiva, ki igra svoj kozmični ples hvaležnosti. Kruh iz materinih rok se sveti topleje. Ko svoje matere ne boste več imeli, vas bo vonj po kruhu spominjal nanjo. Kruh je dragotina, zato delimo ga pravično. Kruh razdelimo tudi med revne. Odnos do kruha je merilo človeka. Pregovor pravi: »Zrno pri zrnu pogača, kamen pri kamnu palača.« Kruh materinsko odlomite in ga razdelite. Kruh zaužijte v palači družinske ljubezni. Prijatelje postrezite s kruhom, soljo in vinom. Bog nam daj naš vsakdanji kruh! Lep pozdrav v daljnji Singapur Tatjana

Popolnoma nesmiselno, da ne rečemo licemersko, je poljubljati košček kruha, ki ti pade na tla, medtem ko v istem obroku spraviš vase: * šampanjec; * Primo:goveja juha z domačimi rezanci; * Sekondo:nekaj njokov na malem krožniku, v katerih je bil sesekljan radič trebizano. Zabeljeni so bili z malo masla in parmezanom; * Terzo:majhen košček pastiča iz domače pašte in domačim ragujem; * Quarto: žlica tenstanega graha (dolce); * Quinto: košček telečje pečenke in domači rezanci; * solata; * Posladek: sadna kupa s sladoledom, košček slovenske potice in klasični paneton, brez katerega ni Božiča (vse po želji posameznika); * Poobedek: dve rezini pršuta z domačim kruhom in olivami; * Pijača: teran in radenska. * kava iz Moce ...in imaš potem zaradi nenormalno razširjenega želodca še vedno občutek, da si lačen. To je greh - resničen greh prenažiranja in pogoltnosti - ne pa, če brcneš košček kruha v kanto za smeti ali na glas zakolneš "jebemti kruh!" Simbolika kruha in "babičini pregovori" so v tem kontekstu le še neka poceni, sentimentalna retorika iz relikvarija "Kurje juhice za dušo", ki naj poskrbi, da bo poleg našega želodca, potolažena tudi naša vest.

Ne vem kdo je licemerski! Narediti paste iz nekega Božičnega kosila in ga uporabiti zato, da bi se moji prispevki in pesmi o simboliki kruha razvrednotili, kar je isto kot se s prepotenimi zavihanimi rokavi trudili, da pokažemo celemu svetu svojo scefrano dušo, ki je oslepljena od leska svoje eksaktnosti.

Spoštovane bralke in spoštovani bralci! Kdor hoče videti v kruhu simboliko, ki jo sporočajo moje pesmi in misli, je na pravi poti. Kdor pa želi iskati licemerstvo v mojem pisanju, ta to počne iz lastnega destruktivizma. Vsakdo lahko piše osebno o sebi, nima pa pravice skoz odgovore druge žaliti in jim krčiti njihov simbolni prostor izražanja. O tem kdo je licemeren in kdo je v življenju trpel lakoto, begunstvo, vojno in povojni čas, lahko govorim o sebi le jaz. Marko nima nobene pravice govoriti o meni in o mojih prehrambenih izkušnjah in navadah, ki so moja osebna stvar in me sploh ne pozna. Moj odnos do kruha je svetinja. O meni najbolj zgovorno govorijo te-le moje pesmi (nekatere izmed teh so objavljene tudi v moji pesniški zbirki "Sončevo oko", ki sem jo podarila tudi Marku Črnigoju, ki je očitno ni bral, sicer mi ne bi pripisoval licemerstva v zvezi s kruhom): HRANA Hodila sem iz Dobravelj od vasi do vasi, potopljena v revščino povojnih dni. Ljudje niso imeli napolnjenih izb z zlatom, ne s svilo, krznom in ne z brokatom. Bili smo brez vsega, revni kot cerkvene miši. Ni bilo kruha, ne krompirja v hiši. Bila sem lačna in žejna, vsa vase sesuta, povojna leta bila do otrok so mačeha kruta. Hodila sem iz Dobravelj od vasi do vasi, potopljena v revščino povojnih dni. Našla sem dobre in preproste ljudi, ki so dajali, kar otrok starše prositi želi. Po sveže pečenem kruhu je dišalo v zraku. Hvaležen pogled se je dvignil visoko k oblaku. Dobrotniki so hlebec kruha otrokom dali, nič niso rekli, nič niso otrok spraševali. Bili so dobri ljudje v Velikih Žabljah in Plačah, živeli so od danes do jutri v natrganih hlačah. Me več ne poznajo, ne vejo za mojo hvaležnost; če še živijo, blagoslovljena naj bo njih dobrodelnost. Živel je bogatin debel, sit in z vinom napit, sam s sabo nezadovoljen, jezen in z vestjo sprt. Najbolj žaljiva se mi je tedaj zdela stvar, da lačnemu otroku ni odstopil ničesar v dar. Vrtala sem po zemlji, glodala repo pri korenini, ko je bogatin obiral zrele sadeže na svoji njivi. Zdrobila sem leto 1945. Tam je pokopano. Blagoslovljene njive, ki dajejo danes vsem hrano. POLENTA Če me kdo vpraša, kakšna so bila zrnja, kakšna je bila moka in kakšna je bila polenta iz tistih rumenih mozaičkov iz dveh vreč koruze, ki so jih med vojno rešili iz goreče hiše, bi mu odgovorila, da je bila nebeška mana zlate barve pred menoj, ki me je odrešila lakote. Skoznjo so se pretapljali travniki domačije z makovim cvetjem in plavico, skoznjo so se scejale kaplje znoja in vode reke Vipave. Ob koruzne storže se je zalepilo sonce in zapustilo vso težo in moč v barvah rumenega zrnja na storžu, ki me je iskal. Nebo je z materinsko ljubeznijo odložilo zarjo v zavitke, v srajčke iz ličk in mehkih lasnic, ki so bile kot nitke človeškega diha. polenta se je vraščala vame in jaz sem rasla iz nje. Na ličkah sem prespala svoje dekliške sanje v vonjih in barvah koruze. Dolga otroška leta sem luščila ta zrna sreče in tipala z dlanjo medico slastnega okusa kuhane polente v zlato bakrenem kotličku, prikritim z zapečeno skorjo, ob presevanju žarečega oglja skoz moje čakajoče oči. Del mene je ostal za rešetami in kitami koruze, ki še čakajo, da bi jih moje roke z ljubeznijo oluščile in zmleto zrnje použile z nekdanjo slastjo. Tako kot nekoč, ko je bila poletna edina hrana, ki se mi je skoz vse življenje prikazovala kot Bog. KOZJA PARA Na dedovi gmajni pred vasjo v Kozji pari stare jablane povešajo veje nad ozko potjo. Ves grunt so reveži davno gospodi prodali, otroci otrok o prazni skledi le malo vedo. Na Križišču stoji znamenje z zahvalo. Bogve zakaj? Nikoli se ne obrnem vstran. V hudih urah mi je pod težo upanje dalo, da upognjeni vrat pred mlinom zravnam. Nosila sem vrečo, v njej rumeno zlato. Ob kapelici sem počila in mislila o kruhu, ki ga leta in leta ni videlo moje oko, le teža na glavi, zrnje je šumelo v 'uhu'. Korak je utrujeno drsel k staremu mlinu. V tistih časih le koruzno moko je mlel. Za polento trikrat na dan hčeri in sinu v 'Tadolgem' smo pleli koruzo, rili plevel. Za hišo pradedov je struga. V njej usiha potok. Na zaprašeni kašči orodje in stara krpa bledi, na gredah pod korci risbe Breščakovih otrok. Leta so mimo in njih med nami več ni. Še danes me kdaj pot v te kraje zanese. Le ena resnica mi ostaja vedno v bližini, da kmečki rod dela, trpi in veliko prenese, brazde orje, drevo zakorenini srce v globini. Vipavska burja lomi, upogiba in zvija vejevje, a v maju je dedov nasad cvetoča planjava, zemlja oddrema, dlan se kmetu odpočije, sedem na brežino, ne boli me vrat, ... le srce in utrujena glava. LP Tatjana

Najverjetneje je šlo v primeru MC-ja za alergijsko preobčutljivost na gluten, ki je netopljiva beljakovinska snov tudi v kruhu. Ljudje preobčutljivi na gluten in proizvode žitaric, le-teh ne smejo jesti. Ta motnja se označuje z imenom cilijakija, ki se pri bolniku izraža s takšno simptomatiko, kot jo je MC opisal. Bolniki morajo uživati posebej pripravljeno hrano zanje, iz katere se izloči gluten. Od vseh hranil ima kruh najmočnejši simbolični značaj – verski, kulturni, tradicionalni. Peka kruha nas z vabljivim vonjem spominja na toplo družinsko ozračje, svečanost praznikov, na pridne roke matere in babice. Stare kuhinje z vsemi deli, vključno s krušno pečjo nas spominjajo na bogastvo različnih vrst kruha – od vsakdanjih do grobozrnatih, rženih, koruznih; od različnih vrst moke, belih pšeničnih pogač do okrasnega peciva, ki ga ljudje kupujejo kot spominke. Doma zamešan kruh znamo ljudje bolj ceniti od kruha kupljenega v trgovini. V kruh znamo ljudje zamesiti od suhega sadja, orehov, masla, mleka do ocvirkov. Pekarne pečejo najrazličnejše vrste kruha, pripravljenega na tradicionalni način vse do sodobnejših receptov za kruh. Naj povem, da se za 27. avgust pripravlja na Brjah na Vipavskem tradicionalna razstava kruhov. Nosilec organizacije navedene etnološke prireditve je umetnik v izdelavi kruha in kruhkov ter spominkov iz kruha Nenad Breški iz Brji, ki je tudi predsednik Kulturnega in turističnega društva sv. Martin na Brjah. Kruh nas spremlja skozi življenje, zato sem za to priliko napisala tudi nekaj pesmi o kruhu, ki bodo spremljale prireditev. LP Tatjana