Prijatelj

Sedela sva za mizo v lokalu. Bila sva tiho, zatopljena vsak v svoje misli. Pogled se mi je ustavil na njegovih očeh. Ko sem ga gledal v oči, sem se vse bolj in bolj potaplaj vanje. Glasba v lokalu je počasi izginjala iz mojih ušes. Tonil sem, tonil sem v njegove oči. Vse globje in globje, dokler nisem obnemel potopljen v njegovih očeh. V njih sem zagledal staro zaprašeno skrinjo. Z nje sem obrisal prah in videl, da je to skrinja v katero sva kot otroka spravljala igrače. Bila je pisana, lepa, barvita, kot takrat, ko sva jo zadnjič skupaj zaprla. Odprl sem jo. V njej sem namesto igrač zagledal spomine iz najinega otroštva. Vsi so bili tam. Vse, kar sva skupaj počela kot otroka, pubertetnika, mladostnika, prav vsi so bili tam. Vzel sem jih v roke in skozi njih videl kako se jih spominja on. Bili so lepi, prijazni in spoštljivi, nekateri nagajivi, spet drugi žalostni in sivi. V njih sem spoznal, da me ceni, da me ima rad in da je moj prijatelj. Ko sem jih spravil nazaj v skrinjo, jo zaprl in počasi odhajal iz globine njegovih oči, sem na njegovem obrazu opazil nasmeh. Takrat sem se zavedel, da sva skrinjo z igračami odprla skupaj in da imam prav takšno tudi jaz v mojih očeh.