Sočutje, usmiljenje, ljubezen...

Sočutje je ljubezen, s katero se ne kupčuje. * Sočutja, ki je proizvod resnične preračunljivosti, ni mogoče izraziti kot ljubezen. * Biti v morali usmiljenja, ki je določena s principi, kjer je vse preračunano, pomeni reduciranje zaupanja, da bi pokazali skrb in sočutje za osebno življenje drugega. Ljudje iščejo varno življenjsko pot v sebičnosti in koristoljubju. Usmiljenje ali sočutje ni niti neki red, neka logičnost. Usmiljenje ali sočutje je lahko samo brezpogojna ljubezen, ki gane. * Sočutje ali usmiljenje v sodobni družbi, ki zagovarja talonsko načelo, je minimum pravičnosti kadar krivega oprostijo. * Minimum pravičnosti je kadar se tehtnica nagne k požrešnemu in sebičnemu in to kaže, da pri izrekanju gre za metaforično izrekanje pravice, ki lahko izhaja brez sočutja do siromašnega. * Sočutje, ki je zunaj hvale sočustvujočega, je za druge zavezanost k slabemu, da govorijo o sočutju v ponarejenem smislu. * Kaj pomeni usmiljenje in sočustvovanje vedo povedati tisti, ki so živeli brez njega svoj čas in umirali svojo smrt, brez ljubezni do bližnjega. * Najgloblja resnica človeka je dopolnjena s hinavščino, ki se rada ogleduje in razkazuje s sočutjem. * K ljudožerskim zanimivostim lahko dodaš, da se tudi civilizirani ljudje brez sočutja in usmiljenja žrejo med seboj. * Delovati tako, kot drugi pričakujejo od tebe je lažje in bolj varno. Vendar resničnega sočutja ni mogoče položiti v človeka, da bi mu pomirilo vest, ker ga pričakovanje priznanja od zunaj nikoli ne more predati zadovoljstvu v občutenju resnične ljubezni. * Sočutje te ne postavlja pred obličje in sodbo druge osebe, gre za tvojo temeljno notranjo izpolnjenost.