Skupen literarni nastop pesnic obeh narodnosti v Kopru

Spoštovane bralke in spoštovani bralci! Napovedujem izid nove pesniške zbirke. Varovala sem plemenito zrno spomina na Emo, ki je klilo in vzniklo v pesniško zbirko »Gorečka«. Pesmi spadajo k stvarem, ki so me navduševale in razveseljevale v svoji nameri, da iz majhnih drobcev resničnosti o njenem življenju izluščim dober smisel, ki se je razrasel ob spominu na podobo in lik Eme, ki je nisem pozabila. Želim jo odeti z oblačilom njenega rojstnega kraja, ki začne cveteti in kazati svoje prave barve šele, ko Kras odene teranovo listje in ruj, ko pokrajina dobi tiste značilne barve topline in iz notranjosti kraškega sveta načrpa tisto pravo rdečino, ki skrivnostno govori o ljubezni. Bori, hrasti, ruj, brinje in teranova trta se prepletajo v svoji rasti in na borjaču Emine rojstne hiše v Sežani se je razcvetela gorečka. Vse živi, valovi, se klanja, ziba in upogiba v vetru in kraški burji, ko vsa ta drevesa, bujno rastoče rastlinje in cvetenje, ki pripada njej, sili naprej in kvišku tako kot so vznikli njeni igralski gibi, kretnje, pogledi in besede na velikem odru življenja in prežemali srca občinstva. Igralka se v tej poeziji skrito in nevidno identificira z rastjo in semeni, cvetjem in rastlinjem Krasa in Mediterana ter vsem kar je blizu njeni mladosti, do najglobljih intimnih plasti njenega bitja. Pesmi iščejo igralko v intimnem krogu njenega otroštva in nikoli premaganega iskanja njenega bistva, ki ostaja do neke mere zastrto v mejah starih vrednot, ki jih je čutila povezane s pramočmi primorske zemlje, njenih ljudi in njihove usode, ki se je zajedala zlasti v primorskega človeka. Žareči ključ, s katerim se lahko odklene njeno neiztrohnjeno srce, je v njeni igri, ki je dogorevala s čustvi ljubezni in stikom duhovnega ozračja tega časa. Močan vpliv na njeno dovršenost v gledaliških vlogah je imela njena ljubezen do domovine, opazovala je ljudske značaje in si nabirala obraze in vzore svojega naroda, ki so se močno uveljavili v njenih nastopih. Gledališče ima veliko moč. Skoz gledališko igralko Emo Starčevo so govorili ljudje s čustvi tedanjega predvojnega, vojnega in povojnega časa. Njena umetnost je bila nosilka prave resničnosti, vpletena v zgodovino in zavzetost tiste dobe, s hrepenenjem po svobodi in boljšem življenju. Njeni odigrani liki odražajo ustvarjalno delovanje bogatega duha, z razdelitvijo in podaritvijo vse njene osebnosti v karakternih vlogah njenemu občinstvu. Ob novi pesniški zbirki, ki bo kmalu izšla, boste drage bralke in dragi bralci, uživali. Lep pozdrav Tatjana