Potegnilo me je v vrtinec, ki si ga nisem niti najmanj želela, kaj šele predstavljala.
Nenadoma sem bila razpeta med dva moška, med dva epicentra, in vsak od njiju
je grozil, da bo porušil moj čedalje bolj krhek zid samoobrambe pred nezaželenimi
vdori moških zavojevalcev.
Če sem prej še živela v sladki iluziji o popolni ljubezni, ki da je že po definiciji
monogamna, vezana na eno samo ljubljeno bitje, sem zdaj z grozo spoznavala,
da sem vse do zdaj živela v zmoti. Monogamnost je bila stvar preteklosti, nekaj
za mojo nepredvidljivo naravo povsem neuporabnega. Pravilo, ki me je utesnjevalo
in dušilo. Zaradi katerega sem se ponoči zbujala v bivanjski grozi vprašanja
"Kaj storiti?", ki je zahtevalo odgovor. Zaljubila sem se v dva moška
hkrati!
Priznam, da me en sam moški ni nikdar uspel do konca osvojiti, mi zlesti pod kožo do zadnjega vlakna, prepojiti mojo zavest z eno samo mislijo - Nanj, razvneti mojo domišljijo z eno samo podobo - Njegovo, vdreti tudi v mojo podzavest in si podrediti moje sanje, v katerih bi podobe nočnih obiskovalcev dobile en sam obraz - Njegov. Niti slučajno. Tudi takrat, ko sem bila najbolj zaljubljena, se nisem mogla ubraniti pogleda na kak dober primerek drugega spola, si ga vtisniti v spomin in se z njim nenapovedano srečati v tistih nočnih urah, ko se prepustiš necenzurirani domišljiji. Včasih so šle stvari naprej in je bežnemu srečanju sledila kava, tej pa posebno globok pogled. A to je bilo tudi vse. Vsiljivec me je mučil dan ali dva, nato sem si ga izbila iz glave in bila še naprej srečno zaljubljena v svojega moškega. Najhuje je bilo, kadar sem po začetni zaslepljenosti - ki žal spremlja vsako svežo zaljubljenost - začela opažati, da so okrog mene moški, ki so vsestransko atraktivnejši od mojega. Nikoli nisem mogla dolgo zdržati pri takšnem primerjanju in tehtanje je navadno napovedovalo, da se moji ljubezni neizogibno bliža konec. Je že tako, da je sosedov prašič vedno debelejši.
Ne rečem, da v enem samem moškem ne bi mogla najti vseh potrebnih kvalitet, primernih zame, a včasih so bile le-te zakopane tako globoko, da sem se, preden sem jih našla in potegnila na plan, že odljubila. In sem iskala naprej. Na tej poti sem spoznala osnovno razliko med moškimi in ženskami. Če moški letajo s cveta na cvet zato, ker se naveličajo fizične monotonosti ene same ženske, ženske menjavamo moške zato, ker se naveličamo njihove enolične psihe. Nikdar nisem zamenjala tipa zato, ker bi me tako dramatično pretreslo telo drugega moškega. Ker bi me zlomilo poželenje po tujih moških mišicah ali kaj podobnega. Sploh ne. K novem moškemu me je vselej prignala sla po občutenju notranje moči, vitalnosti, drugačne življenjske energije. Enako velja tudi za obratno smer. Ko sem dobila dovolj potrditev, da je moški, s katerim sem, po svojem bistvu enak prejšnjemu - in ti so bili v generalnem smislu precej slabokrvni - in da se me je v svoji lagodnosti oklenil, da bi ga nosila skozi življenje, sem povezala svojo culico in jo spet mahnila v širni svet. Kajti ena stvar je, ki je moškemu ne odpustim: te žuželkaste narave, ko se iz začetnega mačota, v katerega se, jasno, zaljubim, v nekaj mesecih preobrazi v nekakšno pijavko, takšno, ki se prisesa nate in ti pije kri in z njo življenjsko energijo, ker ni sposoben sam sebe voditi skozi življenje in ob sebi ves čas potrebuje nekoga, ki ga generalno servisira, v fizičnem, psihičnem, čustvenem in ne vem še kakšnem smislu, nekakšen materinski nadomestek.
Pravijo, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska. Jaz pa pravim: za vsakim moškim stoji mama! V taki ali drugačni obliki. Ne samo, da naj bi ga ženska ohranjala pri življenju v dobesednem smislu, tako da skrbi za zadovoljitev njegovih osnovnih potreb - po hrani, seksu in kar je še tega, ampak tudi tako, da ga priključi nase in napaja, napaja ... Hej, ste že slišali za moškega, ki je po rojstvu otroka tudi sam sesal pri svoji ženki? Jaz sem. Da te kap! Pa v bistvu uboga para ni naredila nič takega, zgolj v praksi je izrazila to, kar je prej ves čas počela na simbolni ravni. In ni edini! No, kadar je pri meni tako napajanje prišlo do kritične točke in sem začutila, da se začenjam dušiti, ker ženska pač ni ustvarjena za to, da bi skozi življenje furala še moškega, kajti če bi bilo tako, bi se rodila kot dvospolnik, kot samozadostno mitsko bitje hermafrodit, takrat sem torej spakirala.
In zdaj ugotavljam, da niti z enim samim moškim nisem imela sreče, vedno je nekaj umanjkalo. Če je imel poudarek na muskulaturi, je nekaj zmanjkalo v psihi. Če sva imela filozofske razprave, je bil v praktičnih nalogah nula. Če je bil v postelji mašina, je bil mašina tudi, ko je spregovoril. Skratka, nikdar nisem ujela takega, ki bi v celoti ustrezal opisu mojega "pravega" moškega. Pa ne, da nisem bila izbirčna. Svoje moške sem izbirala pikolovsko natančno, in vendar v zmotnem prepričanju, da se bo tisto, kar mi na njih ni ugajalo, nekako zgladilo, spremenilo, izpuhtelo, da bodo sčasoma zasijali v vsej svoji plemenitosti. No, to se ni nikdar zgodilo. Včasih sem mislila, da je mogoče moške spreminjati, zdaj vem, da to ne drži. Kar vidiš, to dobiš. Nič več in nič manj. Nič ni v njem, kar ni že na njem. Če učinkuje plehko, potem je tak tudi v resnici. Če ti je že na kavi dolgčas, verjetno ne misliš, da bo v postelji "noro"? Če te ne more (več) spraviti v smeh, te tudi do orgazma ne bo, verjemi. Mislim, da ljubezen med dvema umre takrat, ko zamre nasmeh. Poglejte okrog sebe, koliko se pari smejejo, in jasno vam bo, kakšno spolno življenje imajo. Je pa res, da sem svoje moške večinoma zapuščala s smehljajem na obrazu. Tega si nisem pustila vzeti. Nikoli. Tudi takrat, ko na seks z njim niti pomislila nisem več. Ženski ponos, bi rekla.
Toda tokrat je drugače. Tokrat sta pred mano dva. Dva povsem različna in obenem tako združljiva. Skupaj sestavljata unikat, kakršnega sem si vedno želela. Mladost, oplemenitena z izkušenostjo. Zrelost brez zadušljive naveličanosti. Moč prekaljenega karakterja in nepredvidljivost neodkritega. Roka, ki ve, kam, in dlan, ki išče. Učitelj in učenec. In jaz med njima. Le kako bi se lahko temu uprla? Z mlajšimi moškimi nimam izkušenj, priznam. Nekako niso bili v mojem horizontu in nikoli si nisem niti v sanjah predstavljala, da bi bilo kdaj lahko drugače. Ta precep, naj se ali ne zapletem z njim, me ugonablja. Kaj se dogaja z mano? Je to, da se oziram za mlajšim moškim, znak, da se staram, ali kaj? O ženskah, ki se sprehajajo z deset in več mlajšimi tipi pod roko, sem imela vedno posebno mnenje. To, da ti je deset let mlajši moški ljubši kot deset let starejši, je povsem jasno in ne potrebuje pojasnila. Najprej, vsaki ženski, ki se spusti v tako zvezo, v mislih čestitam in ji pošljem blagoslov. Taka ženska je karakter! Konkurirati njegovim vrstnicam z deset in več let mlajšimi (in čvrstejšimi) oblinami pač ni lahko. Ni pa mi jasno, zakaj se je treba pri tem obnašati poudarjeno materinsko. Na izrazu teh žensk namreč vse prevečkrat zasledim nekakšno nesproščenost, poudarjeno skrbnost do mladeniča ali pretirano ukvarjanje z njim, frustrirajočo potrebo po ugajanju, za katero se mi dozdeva, da bi utegnila izvirati iz patološkega strahu, da bo pobegnil z mlajšo. Kot rečeno, čestitke ženskam, ki so si prisvojile tako mlade moške. Toda pozor: če to izvira iz materinskega nagona, takoj zamenjati z deset in več let starejšim! Tako se mi je vsaj zdelo.
In zdaj sem se znašla v podobni vlogi. Čeprav sem vrtala po sebi in skušala določiti tisti usodni vzrok, zaradi katerega me je tako vleklo k mladeniču, nisem, razen njegove siceršnje očarljivosti, mogla odkriti nič kaj posebno psihoanalitskega. Ne, do njega definitivno nisem čutila nobene materinskosti. Pač pa nekaj drugega. Ne vem, zakaj, a ves čas sem se počutila kot njegova starejša sestra. V tem smislu, da moram paziti, da ne naredi kakšne neumnosti, da sem mu kot starejša dolžna svetovati, kako krmariti v določeni situaciji. Ob njem sem, skratka, nenehno čutila nekakšno potrebo po varstvu. Kot da bi mi mama zaupala, da ga peljem v kino, na primer, in srečno pripeljem domov. Sicer pa sva počela vse, kar navadno počnejo pari, ko so še v fazi osvajanja. Neskončni telefonski pogovori, sprehodi po mestu, kavica danes, sok jutri ... Toda vse do zdaj je bilo vse to, vsaj z moje strani, natančno zamejeno z vlogo, ki sem si jo določila. Bila sem njegova sestra in seveda vedno na voljo za sestrsko družbo. Še opazila nisem, da se je medtem zaljubil in da sem tudi jaz začutila nekaj, kar presega sestrsko ljubezen. Zaljubila sem se. V njegov smeh, iskrenost, bistrost, v njegovo neobremenjenost, nepreračunljivost, v njegove ambicije, prihodnost. In vendar, ne morem se mu kar tako prepustiti. Nekaj je, kar me zadržuje, kar mi ne pusti, da bi šla za njim, mojo mlado ljubeznijo. Nekaj na njem. Nekaj v njem. Nekaj, zaradi česar je še mladenič in ne že moški. In kar bi me samodejno postavilo v nekakšno izvedensko, pedagoško vlogo. Roko na srce, banalno, a ključno vprašanje: kaj je nekaj čez dvajset let star mladenič v postelji okusil takega, kar bi lahko pretreslo mene, nekaj čez petintridesetletnico?
No ja, vsega ne morem imeti - ali pač?! Odkar se je v mojem življenju pojavil še ON, so možnosti znatno večje. V kombinaciji, seveda. On ima vse, kar moj mladenič (še) nima. V dobrem in slabem. Petdesetletne izkušnje z ženskami so obrusile karakter s tisto cinično pohotnostjo, ki ti zleze pod kožo in te preganja, dokler se ji ne vdaš. Moč duha in intelekta, podrobno poznavanje ženske duše, oplemeniteno z laganjem in varanjem. Obvezni poročni stan in oprezanje za novimi žrtvami. Naveličanost in hlastanje za vedno enakim, v upanju, da bo tokrat drugače. Mačo nonšalantnost, ki te spravlja ob pamet! On me dela živo, ker se ob njem borim za preživetje. Če bi se mu prepustila, bi me posrkal, raztrgal, uničil. Ob njem bi umrla. Kaj naj naredim??? Sama s sabo in z vsakim posebej? Z njim, ki je življenje, ki mi prinaša energijo neobremenjenega bivanja in jo želi deliti z mano, in z njim, ki je pokora in obet ekstaze hkrati. Če sem zaljubljena v oba, in priznam, moje srce izmenično bije za enega in drugega, kateri pravičnik mi bo zaukazal, da moram izbrati samo enega? V imenu katerega zakonika naj storim silo nad svojim ženskim srcem in se odločim samo za enega? V imenu morale? Te raztezljive in hinavsko prilagodljive zadeve? Če je moški poročen in ima zraven še mlado ljubico in se, denimo, z njo kdaj pa kdaj pokaže tudi v javnosti, to pravzaprav ni nič posebnega, zgolj nekakšna klasika. "To počnejo vsi", zato se tega niti ne presoja po kakšnih moralnih načelih. Celo ženske se sprijaznijo s tem in njegovih nočnih izletov niti omenjajo ne več. Zamižijo na eno oko, kot se reče, samo da je "mir pri hiši", četudi jim bo srce počilo od nemira. V obratni smeri pa ne gre? Je res, da si bo ženska, ki bi želela prakticirati bigamijo, prej ali slej razbila nos ob zidu javne morale?
Povsem jasno mi je, da ne morem začeti z enim, ne da bi tudi z drugim, ker
en sam brez drugega preprosto ni to, kar želim. Sta kot dvojčka, neločljiva,
nerazdružljiva. Eden brez drugega ne pride od izraza, je pomanjkljiv, brezobličen,
dolgočasen, pust. Kot kava brez sladkorja. Bljak! Kako naj razložim, da bodo
ljudje razumeli, da me do obeh veže ista, čeprav različna vez, da zaradi obeh
ne morem spati, da nobenemu ne namenjam prednosti in da sta oba moja? Mi trije
smo v bistvu popoln par!