Vem, da se bo prebudil

Iz spanja me je prebudilo rezko zvonjenje telefona. Ura je bila ena zjutraj. Le kdo bi klical ob tej uri? “Kličem iz policijske postaje v Sydneyju. Vašega sina so našli nezavestnega, v komi je. Morda ne bo preživel noči.” Samotna bedim ob Scottovi postelji. Oko ima podpluto, glavo pa ovito s povoji. Negibno leži, njegov prsni koš se rahlo dviga in spušča, ker zanj dihajo umetna pljuča. Še nikoli nisem videla, da bi bilo na koga pritrjenih toliko cevk in žic; luči na napravah utripajo, slišijo se sikajoči, enakomerni zvoki. Scottyjevo hladno, mlahavo roko vzamem v svojo; gotovo čuti mojo prisotnost. “Mami?” Obrnem se. Na pragu sobe stoji moj sin Jonathan. Tesno me objame in stopi k postelji. Scott, ki je videti prav angelski, leži v globokem spancu. Brez vseh cevk. Jonathan nekaj zašepeta bratu na uho. Potem pa tiho in dolgo zažvižga. Ta žvižg sta brata uporabljala kot otroka in je pomenil: “Zdaj lahko prideš ven. Vse je v redu.” In glej, čez nekaj minut se Scottovi življenjski znaki izboljšajo. Nihče ne zna pojasniti zakaj. Obraz dobi barvo. Zbrani zdravniki onemijo. Šepetajo o čudežu. Sam diha. Dva tedna pozneje se počasi prebudi. Začne se nova bitka. GLENYS CARL Vir:www.mladinska.com