Pomembno je tisto, kar je v nas samih

Skozi speče dlani se pretaka na tisoče mojih misli. Sama nekje sedim in čutim, kako se moj razum dviga v nebo. Vabi me k sebi in me s šepetom glasu prebuja v globini srca. Molčim. Tišina je moja molitev, je moj stik in najlepša glasba, ki jo poslušam. Vedno bolj hrepenim po njej.. Ta svet.. Ljudje vse preveč govorijo, v množičnih kolonah se vije njih glas, pa sploh kaj povejo? Žalostno je gledati njihovo praznino v očeh, pa čeprav so usta nakopičena besed.. Je le utvara, prevara.. Strah pred nečim. Ostajam bitje, ki obožuje mir.. V tišini se s soncem poigram, se nasmehnem lepoti, ki je dana mojim očem ter se veselim dneva, ki ga živim.. Čeprav je morda zadnji.. ga živim ta hip.. zaradi sebe. Učim se spoznanja sreče v tem trenutku in ne za jutri. Danes je tisto, kar se odločim in je tisto, zaradi česar sem. Odločitev? Vedno in samo moja.