Misel tedna

Pozdravljeni bralci! Bila bi hvaležna študija, če bi ravnodušnost in lenobo obravnavali kot merilo za presojanje dobrega in zla. Ali je pomanjkanje volje tisto, ki predstavlja naš pragmatizem? Ravnodušnost in lenoba je napram ljubezni isto kot mrtvo napram živemu, kot slabo napram dobremu. Na vrhu sodobne vrednostne lestvice je močni in mogočni ravnodušnež, ki je uspešen in "ne vtika nosu" v življenje stradajočih, za katere se v svoji ravnodušnosti in lenobi, ki jima botrujejo brezbrižnost, hladnost in egoizem, ne zmeni. Ravnodušni smo do krivic, storjenim ljudem, do kraje premoženja in socialnih krivic, do okuževanja rastlin in žitnih polj, do onesnaževanja ozračja, do zastrupljanje rek in studencev živih voda ter do uničevanja narave, do topline in ljubezni v družini in med ljudmi. Ravnodušenost in lenoba pomeni čustveno antiinteligenco, soočanje z nevarnostjo genocida in usodno kratikovidnim zanemaranjem kvalitete življenja in medsebojnih človeških odnosov. Človek je postal tudi duhovno in čustveno len. Hudiča, ki ga je klical, se ne more več znebiti. Ravnodušnost povečuje udobnost življenja in hromi dobroto. Biti zavzet do bliženjega in mu pomagati je izgubilo prejšnji vrednostni pomen. Kulturna dediščina krščanstva je izničena in človek ne spoznava več te podlage za razlikovanje med moralnoetičnim in dobrim ter slabim. Če bi etičnost dejanj in etične kriterije razjasnili, razumeli ter osvojili v luči svetega pisma, bi storili dobro dejanje. Le tako lahko odgovorimo: Kako ljubiti. Ljubezni do bližnjega ni potrebno dokazovati, ker že samo dokazovanje vsebuje neiskrenost. Ljubezen uresničujemo na črti čiste kakovosti v skladu z notranjo resničnostjo, neposrednostjo, pristnostjo in iskrenostjo. Le tako je mogoče ljubiti in postati srečen v uresničevanju besed: "kako ljubiti". Tatjana