Misel tedna

Pozdravljeni bralci! Tako lepa Župančičeva misel že tri dni sameva kot misel tedna in nihče ni napisal pod njo niti ene same besede. Po tem se vidi kaj nam pomeni domovina in razumevanje bolečine, ki se pri človeku pojavi, ko je ranjeno domovinsko čustvo. Slovenci smo večkrat v usodnih trenutkih velikih odločitev in usodnih preobratov dokazali, da smo premalo složni, premalo skupne narodove zavesti smo pokazali. V preteklosti smo se pokazali kot politično in domovinsko nezrel narod med politično in domovinsko zrelimi narodi, zlasti ko smo se med seboj krvavo pobijali, kakor da smo na narodovo razvojni črti še vedno v dobi pubertetne nezrelosti, pretepaštva in prelivanja krvi. Tu nas tolaži misel, da nismo edini. Irci, ki sodijo med najstarejše narode civilizirane Evrope, še danes krvavijo v državljanski vojni. Podobne medsebojne krvave bitke so imeli drugi narodi, ki so prehodili pot do narodove zrelosti n. pr. Švicarji so to dosegli že v 16. stoletju. V zadnjem času žolčnih polemik, dobiva Slovenija kar velik odklon od složnosti, ko se brez narodove sprave in zrelosti kar naprej vztrajno deli na črne in bele in to delitev in sovraštvo prenaša tudi na mladi rod. Narodova razcepljenost in razdeljenost, sprtost in nesložnost za tako majhen narod kot smo Slovenci, pomeni nevarnost narodovega genocida in propada. Smo majhen, maloštevilen narod, manj kot dva milijona nas je in če hočemo preživeti kot narod, bi moral biti naš odnos do domovine drugačen. Narod in domovina je moralno telo. Skupna slovenska narodna zavest je hkrati vprašanje narodovega preživetja. Pravijo, da je vzrok razklanosti slovenske zavesti značilna slovenska načelnost in zvestoba principom, ki se jih držimo kot pijan plota. Slovenec misli, da je največja vrednota, če je zvest svojemu prepričanju. Slovenec je najprej liberalec, klerikalec, komunist, demokrat in potem dolgo nič več, na koncu pa še malo Slovenec. Mi Slovenci takšni poštenjaki, si med seboj oči izpraskamo iz medsebojne nesloge, principov, nevoščljivosti in prepirljivosti. Kljub vsej tej naši poštenosti, nam manjka medsebojne ljubezni. Primorci smo prišli izpod Italije in bili priključeni k Sloveniji. Mislili smo, da smo prišli v obljubljeno deželo, vendar smo tu zaman iskali težko pričakovano slovensko narodno zavest. Kmalu smo ugotovili, da Slovenci ne držijo vkup. Ranjena narodna zavest je tista bolečina, o kateri govori Oton Župančič v svoji misli in mi Primorci smo to krepko občutili. Slovenci kar pljuvajo po svoji duhovščini, mi Primorci pa imamo svoje duhovnike za svetnike, saj so živeli in se borili z nami v vsej raznarodovali fašitični tiraniji. Primorce so spremljali v nacistična taborišča jih tolažili in z njimi delili kruto usodo (n.pr. komenski župnik Kos, ki je spremljal izgnance v nemška taborišča). Primorcem so župniki delili slovensko knjigo in na skrivaj so pridigali v slovenskem jeziku in bili za to preganjani in so pili tu mašinsko olje. Slovenci smo pošteni in v svoji poštenosti vidimo svojo čast in krepost. Vendar pri vsem tem se vprašajmo ali ni tudi zvestoba svojemu narodu krepost. Ali ni skupna slovenska narodova zavest tudi krepost, zlasti ko gre za zvestobo tej kreposti. Če sem narodnjak, sem tem boljši, čim boljši in zvestejši sem obenem vsem drugim resničnim človekovim krepostim. Otrokom v šolah bi šolski sistem moral nameniti več domovinske vzgoje. Še zmeraj jašemo na starih delitvah in se obmetavamo s črnimi in belimi, kakor da zvestoba narodu in skupna narodnova, kulturna zavest ni načelo. Nemčijo so leta 1945 razdelili na dva dela, vendar nemški narod zato ne hira, dviga se z neverjetno obnovljeno močjo. Pa poglejmo Jude kako so med seboj složni in enotni, drug drugemu pomagajo, nobeden ne sme propasti v njihovi skupnosti. Kakšni smo pa Slovenci, v tranziciji je pohopal vsak, ki je le mogel čimveč in mu ni mar za svoje brate, če sedaj živijo v revščini. Še tista lepa narodova krepost, ki se ji pravi poštenje je tu izgubila svoj sijaj. Če nismo zmožni biti dobri v življenju do vseh, tudi nismo zmožni iskreno se navduševati nad vsrečo vseh udov našega naroda in zastrmeti nad veličino človeštva. Nakam majhen se mi zdi brat, ki ne vidi množice človeških src s pravico do sreče in blagostanja. Slovenec postaja vse večji egoist in to je za medsebojno slogo in spravo žalostno. Še mrtve bi Slovenec kar naprej delil, še dostojnega groba jim ne privošči . Kakšne so sploh danes poteze slovenske duše, ali se ne vriva med nas neka bolečina, ki nas razkraja? Županič je preroško povedal kdaj občuti Slovenec resnično bolečino. Ali ni ta bolečina morda že med nami in nas razkraja? Medtem, ko drvimo v negotovo prihodnost, poglejmo sami sebe v ogledalo, kako kot narod in posameznik izgledamo? Tatjana Malec