Najprej pometi pred svojim pragom...

Ko sem bil mlad in svoboden in je bila moja domišljija brezmejna, sem sanjal, kako bi spremenil svet. Nato sem odrasel in dozorel, pa tudi spoznal, da se svet ne bo spremenil. Odločil sem se, da se bom zazrl bliže in bom spremenil le svojo domovino. A tudi to ni bilo mogoče. Postaral sem se in si v zadnjem, obupanem poskusu prizadeval spremeniti le svojo družino, tiste najbližje, a žal sem spet naletel na gluha ušesa. Zdaj ležim na smrtni postelji in ugotavljam (nemara prvič), da bi, ko bi najprej spremenil sebe, morda s svojim zgledom lahko vplival na družino in z njihovo pomočjo in podporo morda izboljšal svojo domovino, in kdo ve, nemara bi spremenil tudi svet. vrstice anglikanskega škofa