Prodor v novo duhovnost

Počepni na zemljo in z nohtom svojega diha izbrskaj seme svojega jaza v samem sebi iz nje, da ti noge ne zrastejo pretirano kvišku in da se ne zadušiš v svoji višini. Pazi na svoje snovi v naravi sami in da se tvoje obličje ne porazgubi po neznanih svetovih, kajti ti si odvisen od barv, ki dozorijo na sadežih zemlje. Tvoja pamet je trdovratnejša od mejnika med zemljo in nebom in hoče potovati s tujo kožo po Sončnem sistemu kot kenguru z mladičem v malhi. Tvoja resnična površina obraza je nagubana krpa zemlje in ti si predrzno zamišljaš, da si zvezda, ki se pripravlja na dirko po vesolju kot neskončna razbeljena masa razuma, da bi začutil veličino kozmosa v sebi in videl zviška kako majhni so ljudje z zvezdnega vesolja, ki naj bi ti zlivalo brezčasnost večnosti v tvoje naročje. O, kakšna domišljavost se sprehaja po tvoji krvi in pretaka s seboj iluzije, ki jih kot končni cilj potrebuje bolnik v plimi in oseki svoje zavesti. Tvoj pojav je nelagodnost in stiska, ker si se odtujil vrelcem, ki privrejo iz zemlje in tvoja kleščna sila duše ti ne zadostuje več, da bi ostal prizemljen sadež svojega drevesa. Nič si ne moreš vzeti sam, vse ti je od zgoraj podarjeno. Tudi tvoja glava, ki si jo po zmagi jutrišnjega duha lahko pospraviš. Za kar je nespametnega na svetu boš ti osramočen, ker si bil dvignjen nad vsakdanjosti in vedeti moraš kako ničeva je tvoja modrost, ki jo obsije večja modrost. Ali boš sebe sploh kdaj do konca doumel, ko ti pa srce postaja puščava, oči brez pogleda v skrivnosti, slepota; ušesa v zviti košari glave, nem prisluh. Ničesar ne moreš premisliti kot končnost in odložiti uporabnost svoje končnosti za jutri, v neskončnost projekcij usmerjenih v onostranost, ki je še vedno na tem svetu. Le zakaj si trpinčiš majhnost svoje rasti in vališ svoj prazen sod čez meje razuma pred odrivano odločitvijo svoje končnosti, ko pa se vselej vrneš tja od koder si prišel in se ne moreš odložiti nikjer, kjer ni tvoj dom. Pred svojim drznim odhodom si skrbno oglej materino znamenje, da boš vedel kam spadaš. Obrni se prej proti valovom vsemirja, da te odrinejo nazaj v naročje matere. Tvojo dedno prenotirano naravo, ki je v duši tvojega stavbnega načrta, spoštuj, da boš spoznal sebe kot presežno bitje z bolečim križiščem v sedanjosti za prihodnost, ki nenehno z naporom presega sebe v tebi. Sem spadajo dejanja svobodne volje in njene odločitve tu in zdaj, v tebi. Ničesar ni izven tebe. Tudi skrite in oddaljene stvari imajo svoj vonj, okus in vid le v tebi. …o0o…