Sredi maja je Društvo za zaščito ustave in žrtve cerkve pripravilo tiskovno konferenco o krstu dojenčkov, ki naj bi bil po njihovem mnenju protiustaven in tudi v nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta. Člani društva so tudi sicer prepričani, da Katoliška cerkev na mnogo načinov zlorablja dediščino velikega duhovnega učitelja, ki je bival na Zemlji pred dva tisoč leti. Več o njihovem delovanju, ciljih in drugem v zvezi s cerkvijo smo se pogovorili z odvetnikom društva, Vladom Beganom.
Kakšni so cilji Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve?
Društvo se zavzema za uresničevanje ustave na vseh področjih življenja in za
uveljavljanje s tem povezanih človekovih pravic in svoboščin. Društvo želi,
da se preprečijo kršitve oz. zlorabe ustave, predvsem tistih določb, ki se tičejo
šibkih in brezpravnih živih bitij in da se zaščitijo žrtve kršitev, če do tega
pride. Posebno pozornost pa bo društvo namenilo žrtvam cerkve.
Ali se tudi vi osebno počutite kot žrtev cerkve?
Ne počutim se žrtev cerkve, dejansko sem žrtev cerkve. Čeprav nikoli nisem dal
soglasja za vstop vanjo, sem bil že kot dojenček pahnjen vanjo. Cerkev mi je
vtisnila, tako vsaj trdi, in to brez mojega dovoljenja, v dušo neizbrisno znamenje.
Kako je mogoče, da v 20. stoletju, in seveda tudi v 21. stoletju, neka organizacija
brez soglasja dotičnega posega v njegovo osebnost in duševnost. Čeprav sem izstopil
iz nje, me še vedno šteje za svojega vernika, kajti krst se po cerkvenem pravu
ne da izbrisati, tako to namreč razlaga Slovenska škofovska konferenca. Cerkev
me vedno lahko kaznuje, saj še imam do nje dolžnosti, te mi z izstopom namreč
niso prenehale, prenehale so samo pravice. Vedno bolj spoznavam, kako nasilna
je Katoliška cerkev. Ugotovil sem tudi, da sem s krstom izgubil svojo svobodo
in po Katekizmu katoliške cerkev celo postal nova stvar ter last cerkve. Spoznal
sem tudi nekaj skrajno neverjetnega. Cerkev mi je govorila o zapovedi Ne ubijaj,
vendar pa sem po njenem nauku dolžan ubijati ljudi, ki so zagrešili moralne
prekrške, glede katerih cerkev predpisuje smrtno kazen (npr. homoseksualci,
prešuštniki, čarovnice). Torej, če bi sedaj na ulici videl čarovnico, bi jo
moral po katoliškem nauku ubiti, pa čeprav sem iz cerkve izstopil. Vedno bolj
spoznavam, da sem bil oz. po nauku cerkve sem še, v organizaciji, za katero
lahko rečem, če bi se moral odločiti med oznako nebeška ali peklenska, da gre
za peklensko organizacijo ali organizacijo boga podzemlja. Kajti takšne stvari
ne morejo izhajati od Boga, o katerem so govorili Jezus in preroki.
Ali glede na takšna spoznanja zamerite staršem, da so vas dali krstiti?
Ne. Moji starši so bili zavedeni s strani cerkve in niso vedeli, za kaj gre.
Ta zavedenost se prenaša iz roda v rod. Cerkev vse to ohranja pri življenju
z raznimi grožnjami staršem, da če ne bodo dali otroka takoj krstiti, bo prišel
v pekel, če bo umrl nekrščen. Redki so bili starši, ki se niso uklonili takšnim
grožnjam.
V Bibliji sem bral, da naj bi Jezus rekel, da je potrebno prvo učiti in
šele na to krstiti.
To v Bibliji res piše. Zato je stvar popolnoma jasna. Katoliška cerkev deluje
tudi proti nauku, po katerem je potrebno prvo učiti in šele na to krstiti. Tako
krsta dojenčkov po nauku Jezusa sploh ne more biti. Kakšno verodostojnost ima
lahko neka organizacija, ki se ne drži nauka tistega, za katerega trdi, da jo
je ustanovil. Se mi pa zdi čudno, da ljudje tega ne ugotovijo, saj je Bibija
praktično v vsaki hiši, za razliko od prejšnjih časov, ko je cerkev branje Biblije
svojim vernikom prepovedala pod grožnjo smrtnega greha. Je že vedela zakaj.
Zakaj, če ni skrivnost?
Ker če bi ljudje lahko dostopali do naukov Biblije neposredno, brez duhovniškega
posredovanja, bi mogoče za marsikaj, kar je delala cerkev ugotovili, da ni v
skladu z Desetimi božjimi zapovedmi. Mnogi bi cerkev že takrat razkrinkali in
izstopili iz nje.
Slišal sem za primer nekoga, ki mu je duhovnik na potrdilo o izstopu napisal,
da je izobčen in da se je z izstopom odrekel tudi Jezusu iz Nazareta. Kako bi
ocenili takšno potrdilo?
Takšno potrdilo je zame osebno dokument, s katerim Katoliška cerkev potrjuje,
da sama sebi nasprotuje in sicer tako, da enkrat trdi, da ni mogoče izstopiti
iz občestva krščenih oz. cerkve, drugič pa sama napiše, da je nekdo izobčen,
kar pomeni, odstranjen iz občestva katolikov. Ali ni to shizofreno? Vsi, ki
izstopijo iz Katoliške cerkve so izobčeni, enim to povedo, drugim ne. Sicer
pa je izobčenje cerkvena kazen in to najstrožja: večna tema in trpljenje v večnem
ognju. Neverjetno je, da lahko obstaja v Sloveniji organizacija, ki kaznuje
tistega, ki je izstopil iz nje. Tu zame res ni logike in je zaradi tega neverjetno,
da demokratična vlada oz. država Slovenija dopušča kaj takšnega, da dopušča,
da lahko neka cerkev psihično terorizira in kaznuje njene državljane, ki so
samo izkoristili svojo ustavno pravico do svobode vesti, ki vsebuje tudi pravico,
da lahko izstopi iz neke verske skupnosti. Kaj si lahko mislimo o organizaciji,
ki kaznuje tiste, ki z izstopom samo izkoristijo svojo ustavno pravico? In kaj
si lahko mislimo o državi, ki dopušča takšna kaznovanja? Verjetno to, da je
pač služkinja cerkve! O tem, kdaj se kdo odreka Jezusu, pa odloča vsakdo sam
in ne cerkev. Ko nekdo neha uresničevati nauk Jezusa, se mu odreče, vsaj moje
mnenje je takšno. Sicer pa se je cerkev že zdavnaj odrekla nauku Jezusa iz Nazareta,
njena zgodovina in sedanji nauk sta živa dokaza za to.
Cerkev pravi, da celovit izstop ni možen, kajti osebo veže nanjo zakramentalna
pripadnost. Ali je potem takem izstop iz cerkve mogoč ali ne?
Katoliška cerkev govori o formalnem, ne pa celovitem izstopu. Vendar pa izstop
je ali pa ga ni, vmesnega stanja ni. Zato formalni izstop ni izstop in izstopa
tako, seveda po nauku cerkve, ni. To, da iz neke organizacije ni mogoče izstopiti,
kaže na značaj takšne organizacije. Očitno gre za organizacijo, ki si, vsaj
v duhovnem smislu, lasti svoje člane in jih noče izpustiti iz svojih krempljev
niti tedaj, če formalno, kot to pravi cerkev, izstopijo. Osebno menim, da cerkev
smatra svoje člane za neke vrste sužnjev, kar bi lahko pomenilo, da imamo v
21. stoletju sredi Evrope še vedno neko obliko sužnjelastniške organizacije,
pri čemer pa ji ta status omogočajo njene verne ovčke - parlamentarci. Cerkvena
trditev, da zaradi notranje zakramentalne povezanosti, ki nastane zaradi krsta,
ki ga ni mogoče izbrisati, celovit izstop ni mogoč, ni nič drugega kot psihični
teror nad tistimi, ki so se osvobodili cerkvenih spon ali pa ki delajo na tem.
Na tiskovni konferenci Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve ste predstavili
pobudo za spremembo in dopolnitev Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.
Ali lahko to pobudo na kratko opišete?
Pobuda se nanaša na problematiko katoliškega krsta dojenčkov, ki je v nasprotju
z ustavo. Po 41. členu ustave imajo starši pravico, da v skladu s svojim prepričanjem
zagotavljajo svojim otrokom versko vzgojo, vendar pa mora biti to usmerjanje
v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter njegovo svobodo vesti, verske
in druge opredelitve ali prepričanja. Iz te določbe izhaja, da ima otrok, tako
tudi dojenček, svojo lastno pravico do verske opredelitve, torej, da on sam
odloči, ali bo vstopil v neko versko skupnost. Po drugi strani pa imajo tudi
starši pravico do verske vzgoje svojega otroka v skladu s svojim prepričanjem.
To pomeni, da gre lahko za kolizijo ustavnih pravic staršev in otroka in v tem
primeru mora nekdo tretji o tem odločiti. Po našem predlogu naj bi bilo to sodišče.
Kako bi potekal postopek?
Sodišče bi ugotavljalo, ali je otrok dovolj star in zrel, da lahko vstopi v
versko skupnost, kajti otrok mora razumeti, kaj ga čaka v njej. Mora vedeti
kakšne dolžnosti z vstopom dobi. Če vstopa v Katoliško cerkev, je potrebno otroku
povedati, da bo kot krščenec postal ud Cerkve in da ne pripada več sam sebi,
temveč cerkvi, kar v bistvu pomeni, da bo v lasti Katoliške cerkve. Jasno mu
je potrebno tudi povedati, da se je po nauku Katoliške cerkve dolžan podrejati
drugim, jim služiti v občestvu Cerkve, jasno mu je potrebno tudi povedati, da
mora biti cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih ubogati. Otroku mora biti
na podlagi tega jasno, da je njegova svobodna volja, seveda po nauku cerkve,
z vstopom bistveno zožena, če je ne bo celo izgubil in to tako, da jo bo predal
Katoliški cerkvi. Prav tako mora biti otroku povedano, da je dolžan pred ljudmi
izpovedovati katoliško vero in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti
ter da je dolžan prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj
širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje. Seveda se otrokom pojasnijo
tudi pravice, ki jih dobi z vstopom v Katoliško cerkev ter tudi cerkvena zgodovina,
tako negativna (križarske vojne, inkvizicija …) kot pozitivna.
Kdo bi pa vodil postopek?
Postopek bi vodil sodnik, vendar pa je pri tem nekaj zelo pomembnega. Sodnik
ne bi smel biti član tiste organizacije, v katero naj bi otrok vstopil. Če gre
za vstop v Katoliško cerkev, ne bi smel biti katolik. To je pomembno zaradi
tega, ker bi bil takšen sodnik težko nepristranski, saj ima kot katolik dolžnost,
da širi in brani katoliški nauk vsepovsod in vedno. Tako bi moral tudi v tem
postopku narediti vse, da bi otrok vstopil v cerkev oz. bil krščen, ne glede
na to, če bi bilo to v otrokovo korist. Zato je za vse bolje, da se uporabi
institut izločitve sodnika.
Cerkev vzgojo v katoliškem duhu primerja z učenjem slovenskega jezika. To
naj bi bilo samoumevno. Ali so njihovi argumenti upravičeni?
Po mojem mnenju cerkev kot že mnogokrat meša jabolka in hruške. Učenje slovenskega
jezika je v glavnem proces, ki daje otroku tehnična znanja, da bo lahko normalno
eksistriral v tem sistemu, vzgoja v katoliškem duhu pa sploh ni potrebna za
eksistenco v tem sistemu, pri čemer tudi gre za polje osebne svobode oz. svobode
vesti. Za marsikaterega otroka bi bilo bolje, da, zaradi svoje psihične ali
fizične varnost, sploh nikoli ne bi šel npr. k takšnemu verouku ali kakšni drugi
obliki verske vzgoje, kajti znano je, da so bili mnogi ravno tam zlorabljeni
s strani klerikov-učiteljev verouka. Če bi starši spoštovali otrokovo svobodo
vesti in bi otrokom prepustili, da se kot odrasli odločijo o krstu, teh zlorab
verjetno ne bi bilo. Postavi se vprašanje, ali ni očitno velik del odgovornosti
za te zlorabe tudi na starših, ki ne spoštujejo otrokove pravice do svobode
vesti in svojega otroka potisnejo v roke cerkvi. Na žalost starši v glavnem
o tem ne razmišljajo, zaradi česar bi morala država s te strani poskrbeti za
varnost otrok.
Ali menite, da je pri Katoliški cerkvi še kaj drugega protiustavnega, ne
samo krst dojenčkov.
Omenil bi samo dve bistveni stvari. Po Katekizmu katoliške cerkve je državljan
po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo
naukom evangelija. S to določbo se je cerkev postavila nad pravni red Slovenije
in to je protiustavno. Protiustavne pa so tudi tiste določbe Biblije, ki pozivajo
k ubijanju ljudi. V Bibliji, po kateri se katoliki morajo ravnati, je namreč
polno pozivov k ubijanju tistih, ki storijo npr. moralne prekrške (prešuštniki,
homoseksualci, neposlušni sinovi, tisti, ki ne poslušajo duhovnikov …). Ti pozivi
k ubijanju ljudi pa so v nasprotju s 17. členom ustave, po katerem je človekovo
življenje nedotakljivo.
Ali mislite, da bi morali zato Biblijo uvrstiti na index-seznam prepovedanih
knjig?
Celotno Biblijo ne, mnoge dele pa sigurno. Predvsem tiste, ki so za otroke in
mladino zelo nevarni, ker pozivajo k ubijanju celih narodov, drugovercev, Judov
in podobno in so nesporno fašistični in protiustavni. Znano je, da je Stara
zaveza navdihnila mnogo pogromov in uničevalnih vojn npr. križarske vojne, inkvizicijo
in fašizem, ki živi še danes. Navdihnila je tudi npr. Hitlerja, Musolinija,
Paveliča, Tudmana in sedaj Busha, ki so v imenu biblijskega boga in z blagoslovom
papeža vodili oz. še vodijo uničevalni pohod po Zemlji, pri čemer so neusmiljeno
pobijali in morili ljudi ter uničevali vse, kar ni spadalo v koncept njihove
fundamentalistično-biblijske oblasti, ker so se očitno imeli, Bush pa še sedaj,
za od boga postavljeno oblast. Osebno menim, da je karakteristično za takšne
režime, da hkrati, ko pobijajo in uničujejo, na veliko govorijo o svobodi, miru
in pravicah ter tako za temi vrednotami skrivajo svoje zločinsko početje.
Ves čas visi v zraku uvedba verouka v šole. Kaj menite o tem?
Ker sta država in Katoliška cerkev ločeni, bi bila uvedba verouka v javni šolski
prostor protiustavna. Po drugi strani pa si ni mogoče zamisliti, da bi država
širila mnogih delih protiustavni katoliški nauk, ki je daleč proč od ciljev
vzgoje in izobraževanja. Kako bi lahko npr. uskladili katoliški nauk glede manjvrednosti
ženske s ciljem vzgoje in izobraževanja o enakopravnosti spolov? Ali bi lahko
pri verouku vzgajali za medsebojno strpnost, kar je po zakonu tudi cilj vzgoje
in izobraževanja, če mora učitelj učiti, da je potrebno pobiti razne kategorije
ljudi? Za verouk v šolah bi potrebovali spremembo ustave in tudi spremembo vrednot.
V statutu sem tudi bral, da se bo društvo zavzemalo tudi za živali.
To je res. Položaj živali je v današnjem času neverjetno slab. Človeštvo vodi
proti živalim pravo vojno. Samo v Sloveniji se letno pobije nekaj manj kot 30
milijonov živali, od tega okoli 100.000 v gozdovih. Na čelu te vojne pa koraka
Katoliška cerkev, ki sicer ne strelja in kolje, vendar pa s svojim naukom vse
to dopušča in moralno-etično opravičuje. Katoliška cerkev namreč uči, da se
zapoved Ne ubijaj ne nanaša na živali, ker živali nimajo duše in zato niso bitja,
temveč stroji za meso, zaradi česar je živali dovoljeno uporabljati za hrano.
Zato nosi cerkev daleč največji delež krivde pri ubijanju, mučenju in grozodejstvih
nad živalmi. Mogoče bi bilo reči, da je Katoliška cerkev soodgovorna za smrt
in mučenje več tisoč milijard živali v zgodovini zadnjih 2000 let. Če bi cerkev
spoštovala Božjo voljo, ki se kaže v tem, da se tudi živali ne sme ubijati in
mučiti za nobene namene, takrat bi verjetno ne samo vlada, temveč tudi posamezniki,
doprinesli k boljšemu položaju živali danes, s čimer bi se bistveno izboljšal
tudi položaj ljudi in vse narave.
Damjan Likar
