Misel tedna

Pozdravljen Ladislav, izbral si misel, ki zmore zavreči vsako hipotezo, domenvo ali teorijo, da bi bil človek središče sveta in ta ne zmore omiliti niti človeške domišljavosti, da je vse podrejeno človeku. Edina resnica je, da živimo v skladu z ritmom svoje človeške pameti, ki nas s svojo logiko kar naprej naseljuje in opozarja, da smo vklopljeni s precejšnjo človeško odgovornostjo glede na celoto, katere delovanja še ne poznamo. Smo nitka stvarstva in stojimo nemočni pred uganko sveta. Še tako visoka človeška uresničitev, je vedno enostransko in nepopolno dejanje posameznika, ker se ni odzival kot celota, temveč le kot del Stvarstva s svojim mislečim strojem - možgani, ki delujejo kot del miselnega ustroja celote. Vsaka nitka božjega Stvarstva kaže na to, da le celota je osebek, ki vse opazuje in urejeje po svojih zakonih. Če zasledujemo zgodovinsko logiko človške domišljavosti, pridemo do sklepa, ki ni samo paradoksalen, temveč tudi človeško pretresljiv. V svojem prepričanju, da smo nad naravo, ostajamo samo še bolj osamljeni, saj nismo sposobni videti nam nerazložljivih čudežev v njej, v katere naj bi strmeli, se čudili in občudovali delo Stvarnikovih "rok". S tem ustvarjamo praznoto v sebi, kajti brez strmljenja in čudenja narave ostajamo obubožani in revni. Človek je zares najšibkejši trs pa čeprav je v svoji samozadostnosti razvil prepričanje, da obstaja kot najvišje bitje v kroni stvarstva tu na Zemlji, kar je sicer res, vendar v primerjavi s celoto, če upoštevamo, da ga postavlja fizika v neko pozicijo, ki ji dajajo razlago subatomske prvine, iz katerih se sestoji telo, vendar v odnosu do inteligence celotnega stvarstva, je le njegov majhen del, ki sam zase ne more obstajati. Človek je neskončen samo z neskončnostjo celote. V njem zeva razpoka med lastnim razumom in sporočili o odvisnosti človeka od Stvarnikovih zapovedi in zakonov narave, na katere lahko človek vpliva le do določene mere, nima pa moči, da bi jih uravnaval. Preveč si prizadevamo vse razumeti, spoznati, razložiti razumsko in se ne zavedamo kako revni smo pred racionalno ravnino svojih misli, ki žal ne sežejo prav daleč izven nas. Bojimo se srečati s svojo resnično podobo, (ne)zmožnostmi in se prepoznati v ogledalu, ker je v njem nekaj neprepoznavnega, skrivnostnega, nekaj kar nas postopno odtujuje ne le svetu, ki ga živimo temveč tudi svetu v katerega odhajamo. Tako se postopno odtujujejo od nas ne le svetovi, temveč se odtujujemo tudi sami sebi, ker nismo sposobni spoznati svoje objektivne zakonitosti, da smo del še ene razsežnosti, ki je ne poznamo. Ker posmrtnega življenja izkustveno še ne poznamo, tudi nismo sposobni poznati prav življenja. Doživetje celote stvarstva v enem življenju je psihično nemogoče. Preostane nam le hrepenenje, to je duševno dogajanje, ki ga sploh ne bi mogli v sebi odkriti, če ne bi verjeli v skrivnosti. Vse kar zmoremo je dotik besede in misli s skrivnostjo. Človek od začudenja zastrmi in je zazrt v daljavo, v ostale "dele svojega "vesoljnega telesa", kar predstavlja intuicijo in novo nadgrajevanje naše zavesti v neskočnost. Naš duh je celo bolj realno bitje od našega telesa, ker se ne da skrčiti, naše snovno telo je torej samo aproksimacija duha, ki je del celote. To pa razširja in poglablja smisel našega obstoja. Duh je zreducirana in skrčena snov dela celote v nas, s celoto dihamo, živimo in se prerojevamo iin umiramo na človeški način, na vesoljski način pa živimo naprej. To je naše bistvo in naša usoda! Lep pozdrav tebi Ladislav, Jaki za njegovo misel in vsem ostalim Tatjana

Da, človek je najbolj tragično bitje, ker ne zmore odgovoriti na toliko strašnih in prokletih vprašanj - in ker se tega tudi zaveda. Nikjer nima oprejemljive potrditve o obstoju tega ali onega "pridiganja" . Zanašamo se lahko zgolj na izkušnje človeštva. Pa, ali ni včasih tudi o tem potreben kakšen dvom. Saj je vsa zgodovina človeštva le krvavi pir norcev in to norcev z veliko začetnico. Največje ume pa smo zažgali na grmadah ali jih onemogočili - vsaj veliko njih... Vse je bilo v znamenju boja, tudi največja odkritja so nastala v razmišljanju, kako ubiti nasprotnika. Celo v molitvah smo prosili"boga nad vojskami". Pa, več ko postavljamo vprašanj, več se jih poraja. Lep pozdrav, tebi Tatjana in Jaka in vsem ostalim! Ladislav! www.pisateljstvo.com --- Nikoli ni tako, da nekako ne bi bilo...

Človek je stvarnik svojih misli, besed in dejanj. In z njimi tke tkanino svojega zunanjega življenja. Obstaja pa tudi tkanina notranjega nesmrtnega stika, ki se znotraj tvojega diha, kar naprej hvaležno, ali pa nehvaležno kar naprej preliva. In če mi ne verjameš, ustavi svoj dih. :) lp --- stojči

Za to je naša naloga iskati izhod iz tega hudičevega kroga. In za to je verjetno celo, da pride slab človek, ki čuti veliko bolečino zaradi svojih grehov, prej do tega spoznanja kot dober, ujet v zablodo dobrote. "Lažje pride kamela skozi šivankino uho, kot bogataš v božje kraljestvo." lep pozdrav Ladislavu in vsem ostalim. Miran