#Osebna rast

Ogrožanje svobode mišljenja

Tatjana2 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Ali ste se kdaj vprašali kako bi se počutili, če bi vam kdo prepovedal misliti o vsem tistem, kar znanost in navadni razum ne moreta dokazati, da obstaja, torej o vsem, kar gre čez to kar je znanstveno dokazljivo in da svoboda misli ne bi smela preseči mejo oprijemljivega, na primer, da Bog je, da imamo dušo, torej, da bi z vsem, kar z znanstveno metodo ni razložljivo v svetu, ne bi smeli z njimi razložiti bogastvo vsega bivajočega. S to kritično samozaščito pred vero v neskončnost duha bi ukinili človeka, usmerjenega v svobodno mišljenje. To bi bil prehod jaza v ne-jaz. Jaz je tudi v nadčutnem. Duh je načelo življenja, materija pa je njegova temeljna sestavina. In če je temu tako, je duh tisti, ki razloži materijo. Svoboda duha je v odprtosti, v možnosti izbora misli. Duh giblje snov in je soodgovoren za vse nauke o idejah. Pojem resnice mora prepustiti trpljenju, dvomovm in izkušnjam, da spregovorijo, tudi tam kjer najbolj boli in kjer je največja tema. Upanje za odkritje resnice je nekaj odrešenjskega in človeka obvladuje vedno neko mišljenje, ki mu ni dovolj to kar je spoznal. Vse minljivo je podrejeno večnemu in v njem izginja. Ko pa človek hoče samo materialistično spoznavati in obvladovati svet ter povzročiti propad nadčutnih zaznav in se zato opolnoči poda v temno klet iskati duh pokojnika, ko vnaprej ve, da je tam le tema in najde v kleti človeka, ki razmišlja, se zave, da je demonstriral premoč občega nad individualnim in da je absolutno spoznanje nekaj povsem drugega, ki premika svet. Ob tem mora vedeti, da sta si znanost in človekov iščoči duh podajala roki pri iskanju resnice in da eden brez drugega ne moreta preživeti. Zato je svoboda mišljenja v odprtosti, ki je nujna za moralno odgovornost naših misli. Svobodo pa ogrožajo doktrine, ki svobodo mišljenja in njeno odprtost determinirajo.

Skupnost Pozitivk

Komentarji

1

Tatjana
Ni stvarnost edina podoba, ki jo prinaša resnica. Resnica je lahko tudi hipotetična, kadar ima mišljenje v sebi nekaj mesijanskega. Brez upanja si idejo resnice lahko komajda zamislimo. Čimveč upanja izražajo misli, tem večja verjetnost je, da se bo upanje uresničilo. Ko naše mišljenje zaide na profano, božansko območje, ga skušamo obrazložiti kot določeno obliko racionalnosti. Princip upanja gradimo na ideji, na idealu, vendar to naše miselno dogajanje ni nikdar zaprto, rezultat je še v fazi še-ne-biti, je nekako odprt dinamični filozofski sistem, ki ga gradimo z našo energijo, z našim znanjem in upanjem ter predstavlja neko dejanskost. Mišljenje, ki tega ne bi zmoglo, sploh ne bi bilo mišljenje, kritična moč mišljenja pa sodi k pojmu resnice. Naše mišljenje je povezano z večnimi in nadčasovnimi resnicami, ki jih naš razum ne obvlada, išče nanje odgovore, išče bistvo stvari. Naše metafizično mišljenje je pobrateno s svobodo, ki jo edino človek lahko doživlja. Nemogoče je v fazi svobode mišljenja naslikati sliko bodočnosti, vendar vizija bodočnosti, čeprav še nima svojega doma, da bi ovbladovala sama sebe, je lahko v abstraktnem nastajanju in je opredeljena v določem pojmu bodoče resnice, ki je še ni, vendar utemeljeno pričakujemo, da bo. Vsebinskega mišljenja, ki bi vsebovalo samo resnice, ni, razen v kolikor smatramo, da je že samo mišljenje resnica. Vendar vsako mišljenje se dokoplje do resnice. Če svobode mišljenja ne bi bilo, tudi resnic ne bi poznali, ne bi bili po svojem bistvu homo sapiens, ki se je brez mišljenja dokopal do vedenja in razumevanja stvari. Naše mišljenje je obnašanje duha. Če se poslužimo deduktivne metode mišljenja in gremo deduktivno miselno od resnice k nepoznavanju stvari, ugotovimo, da sta bila svoboda mišljenja in sproščen mišljenjski impulz v korelaciji z družbeno ureditvijo, ki je ustvarjala okolje, v katerem so ljudje svobodno razmišljali in izražali svoja mišljenja in okolji v katerih je vladal totalitarni režim, ki je povzročal pri ljudeh anastezijo duha (n.pr. srednjeveška inkvizicija, komunizem, itd.). Filozofija v mirovanju ali doktrina, ki hoče vladati misli človeka, predstavlja za svbodo mišljenja smrt. Tatjana Malec
Prejšnji članek na to temo

Z roko v roki