Nič

Očarljiva simetrija nasprotij duha, ki spreminja nič v obliko in ga domišlijsko izmišlja. V niču ni ničesar poljubnega. V niču ni ničesar samovoljnega. Zunaj naše volje, kjer prebiva nič obstaja le harmonična celota, ustvarjena iz niča, ki je umeščen v estetski um. Noro, nikjer nič! Nič otipljivega in vendar se nič goji kot misel s svojim metafizičnim idealizmom. Nič predstavlja neskončno popolnost, iz absolutne enote niča se rodi in spada v resničnost niča biti. In vendar ta nič obstaja kot eliminacija ali realizacija v svetu podob, ki niso opredmetene kot ideja, niso zvočno ali vizualno stvar. Nič je krog ničle, je oko, ki vidi okno, je absolutno od vsega ločen, izkazan simbolno znotraj. Realno bivanje v bistvu niča je presežna mera negibnosti in rastoče spoznanje, ideja z močjo niča, blagoslavljanje in deifikacija niča, zato, da nič ubije resnico v tebi, da resnica ne ubije tebe. Iz niča se rodi in v nič se ubije Univerzum. Zaznave v izumljanju imaginacije, nič preobilja in nič pomanjkanja, vešče urejena misel niča je vse. V niču postane filozofija disciplina. Iz niča postane materija duh in duhovna sila materija. Neverjetno kako ti da nič čutiti, povsem samovoljen je ta nič, povsem samonikel je ta nič. Iz niča je nastala siva rjuha sveta, po njej so razmnožene celice, ki ustvarjajo bit niča in estetsko sprejemljivost niča, ki ne potrebuje tuje pomoči in mišljenja. Nič obstaja v tebi, on razpolaga s tabo. Ni ne moški, ne ženska in ne stvar in tudi opredetena ideja še ni. Nič odkriva prijetnost biti razum, vznemirjanje strasti niča po filozofskem obzorju te oplaja z nerazvitim spoznanjem, s slutnjo biti resnica. Še vedno nič, nevidni neotipljivi nič. Iz niča se rodiš ti in tvoja prečiščena občutljivost ti postavlja meje čutnosti niča. Iz niča je rojeno vse - Univerzum in ti. Nič nosiš v sebi, strukturiran za rojstvo vsega, je oko, okno in okvir skozi katerega naslanjaš svoje telo v nič. ...o0o...