Drobna snežinka

Snežinka prileti na dlan, se stopi in je ni več. Prileti naslednja in se ravno tako stopi in izgine za vedno izpred naših oči. Pozabimo, da je kdaj bila, gledamo naprej naslednje, kako krasijo dan, ko padajo iz neba, tako čarobno poletavajo in se igrajo, nato pa izginejo. Ni naše življenje tudi tako kot je bivanje te snežinke? Padamo, poplesujemo ter izginemo. Ni nas več videti s prostim očesom, pozabljeni smo, kot da nismo nikoli obstajali. Mine leto, pet, deset, petdeset, sto, nihče se nas več ne spominja in ne govori o nas. Ko pa živimo, se zdimo sebi tako pomembni, naš ples življenja tako večen in slaven, kot da bomo do počeli vedno. Vse je minljivo, smo kot snežinke, ki odplešejo svoj ples, izginejo in se ne vrnejo več v prvotno obliko. Kot, da smo središče vesolja, kot da se zaradi nas vrti ta svet, kot da vsi delajo zato, ker obstajamo mi. Veliko je ljudi, ki tako mislijo in čutijo, ne zavedajo pa se svoje minljivosti in nepomembnosti. Snežinka je lahko pomembna le sebi, drugemu le toliko, da ga osreči, da mu pričara nasmeh na obrazu, da se je razveseli in morda nahrani kakšno živo bitje, ko spremeni obliko. Ne meni se, da želi biti pomembna, pleše, da osreči otroke, odrasle in kar zato, da je. Je del narave, del stvarstva, del nas, delček, ki pripomore k vzpodbujanju lepih občutkov o čarobnosti stvarstva. Ne potrebuje nič, sama sebi je dovolj. Izgine in je več ni, če je opažena prav, če ni tudi prav. A nekaj ljudi je morda prav ona osrečila in razveselila.