#Misli in zgodbe

Umetnost vojne 2

Petra1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Mojster Sun:

Rečeno je bilo torej, da če poznaš druge in
sebe, ne boš ogrožen niti v stoterih bitkah; če
drugih ne poznaš, poznaš pa sebe, boš eno
bitko dobil, drugo pa izgubil; če pa ne poznaš
niti sebe niti drugih, boš v sleherni bitki ogrožen.

Skupnost Pozitivk

Komentarji

3

Petra
P.S. Fotografija je nastala nekaj dni nazaj v demonstracijah v Los Angelesu, ZDA.
Stoyan Svet
Odgovor na komentar: Petra
V vsaki vojni dveh nasprotnikov, je eden tisti, ki je znotraj sebe bližje vseobsegajoči resnici kot pa oni drugi, bližje je svojemu notranjemu miru, kot pa oni drugi. Umirjeni vojne dobiva, nervozni jo izgublja, je že stara modrost. Ta prvi preden se loti boja, dobro preuči nasprotnikove sposobnosti lastnosti in slabosti. Ker on v sebi dobro ve, da je njegov boj pravičnejši od boja onega drugega, zato v vseh svojih bitkah zmaguje. On se vedno bori z resnico za resnico, z mirom za mir in z ljubeznijo za ljubezen. Kdor si ne more vzeti časa za preučitev svojega nasprotnika, si pa vzame dovolj časa, da se poglobi vase in si pride na jasno kaj s svojo vojno želi doseči, pač enkrat izgubi, drugič pa dobi. Človek, ki ne pozna svojega sebstva, kljub temu, da na zunaj izgleda da dobiva, v svojih vojnah z drugimi vedno izgublja. Izgublja svojo resnico, Izgublja svoj notranji mir Izgublja svojo ljubezen In izgublja svoje dostojanstvo. lp --- stojči
Tatjana
Odgovor na komentar: Stoyan Svet
Komentar: Nobena vojna nima umetnosti, temveč le pokvarjenost in egoizem tistega, ki jo vodi. Z vojnami je tako-le: ljudje vodijo oborožene vojne, hladne vojne, svete vojne, križarske vojne, svetovne vojne, osebne vojne in vojne, ki so razberljive iz njihovih besed. Pravične vojne ni. Nobena vojna nima zmagovalca. In če že govorimo o tistih besednih vojnah, ki se vodijo med ljudmi, kar jih je v še tako miroljubnem času največ, bi rekla, da te vojne so, ker si človek domišlja, da je absolutni pravičnik in absolutni vsevedež, poklican da ureja svet ter življenje in mišljenje ljudi. Zanj so vsi nesposobneži, grešniki, nesrečniki, nemiroljubneži, skratka ljudje, ki so polni napak in grehov, tak kar naprej obeša etikete ljudem, kar nujno potrebuje zase kot sredstvo obrednega čiščenja sebe. S svojo miroljubnostjo hoče kar naprej dobivati vojne, je vojščak, ki hoče v vseh vojnah zmagati in imeti vselej svoj prav. Nikoli ne prizna napake, nikoli ne prizna poraza. In tak ocean nezavednega viharja v sebi ne skopari z metaforičnim bliščem, ko se postavlja kot edina zveličavna resnica nad ljudmi. Glede na to, da absolutne objektivne resnice ni, temveč je prava resnica veselej le resnica tistega, ki jo doživlja skoz lastno zavest. Zato stvari lahko obrnemo tudi drugače, kot jih vidi kdo drugi. Kdor izgublja svojo resnico, ki se jo drži kot pijan plota, pomeni, da ne caplja na istem mestu in da je presegel samega sebe. Kdor izgublja svoj mir, pomeni da je v svojem nemiru razmišljal na poti preseganja sebe in prek spoznanja na poti zorenja. Mislim, da je notranji nemir človeku nujno potreben v tistih količinah, ki privedejo človeka prek spoznavanja v zatočišče prave eksistence. Glede dostojanstva pa je pomembno, da se človek znotraj sebe vidi kot dostojanstveno bitje po vseh tistih moralnih načelih, ki jih občestvo od njega pričakuje in da je človek sposoben preseči svojo metafizično identiteto v kronološkem razponu po poteh, ki vodijo do arheologije mladeniškega zorenja skoz življenje. Kolikor globlje seže analiza bivanja v vojnem ali mirnem času, toliko jasneje je, da ima človek tudi možnost, da je namesto igralca vojak v igri varno spravljen. Tedaj se zgodi skrivnostna sprememba. Človek tedaj skusi, da vseobsežni temelj njegovega bivanja z njim igra čudovito igro. Spravil ga je z bojnega polja in začuti veselje živeti pri vseh božjih otrocih z grehi in brez grehov. Tedaj je sigurno vojn veliko manj. Žalost ob vojnah me ne prevzame zaradi izgube bitk ali dobljenih zmag, kakor tudi ne zaradi vojne samih besed, temveč zaradi življenja samega, ki se zrcali kot objekt poželenja za vojskovanje. Tatjana
Prejšnji članek na to temo

Za Rdečo zaveso