Ptica v Duši

Globoko v našem telesu živi Duša . Živa duša je še ni videla , pa vendar vsi vemo , da je tam. Pa ne le to , vemo tudi , kaj je v njej. V njej , prav sredi nje , stoji na eni nogi ptica. Ta ptica je stanovalka naše duše. Čuti vse , kar čutimo mi. Kadar nas kdo prizadene , ptica v duši vsa potrta caplja naokrog. Kadar nas kdo ljubi , veselo skaklja in poletava gor in dol , sem ter tja. Kadar nas kdo pokliče , skrbno prisluhne , da bi videla kakšen klic je to. Kadar se kdo jezi na nas , se zvije v pernato kroglico in vsa žalostna molči. Kadar pa nas kdo objame , se ptica v duši tako navduši , da kar raste in raste , dokler nas vseh ne zapolni . Tako dobro ji namreč dene , kadar nas nekdo objame. Globoko v nas živi Duša. Živa duša je še ni videla , pa vendar vsi vemo , da je tam. Ni ga bilo še na svetu človeka , ki ne bi imel duše . Prižge se tisti hip , ko se rodimo in nas nikoli ne zapusti , niti za en sam , samcat hip ne - dokler živimo. Kakor zrak je , ki ga dihamo , od trenutka , ko prvič vdahnemo , do trenutka , ko zadnjič izdihnemo. Iz česa , se sprašujete , je ptica , ki prebiva v naši duši ? Sliši se čudno , ampak je res ... iz samih predalčkov. Predalčkov , ki jih ne moremo kar tako odpreti , saj je vsak zaklenjen s posebnim ključem. Le ptica jih lahko odklene. In kako to stori ? Oh , čisto preprosto ... s svojo drugo nožico. Na eni , kot smo že povedali , stoji ; z drugo , s tisto , ki jo ima spodvito pod perutjo , ko počiva , pa obrača ključe predalčkov , ki bi jih rada odprla. Predalčkov je veliko in v njih je vsemogoča šara ... Včasih lahko ptici prišepnete , katere ključe naj obrne in katere predale naj odklene. Zaželite si , recimo molčati, in ji to sporočite ... in ptica vam rade volje ustreže in odpre predalček za molk. Vsako občutje , ki se nas dotakne , je shranjeno v svojem predalčku , zato jih je nešteto : eden za srečo in eden za žalost , eden za zaupanje in eden za sumničavost, eden za upanje in eden za brezup, eden za potrpljenje in eden za nestrpnost, je predal za ljubezen in predal za sovraštvo, še celo lenoba je pod ključem in domišljavost tudi. Posebno skrbno je zaklenjen predalček , ki hrani naše najglobje skrivnosti - in komaj kdaj se odpre. Včasih se ptica , muhava , kot je , odloči kar po svoje in odpre predal z žlobudravščino. Takrat govorite in česnate , ne ba bi to sami zares hoteli. Ali pa se trudite , da bi koga potrežljivo poslušali , pa presneti ptič potegne ven predal z nestrpnostjo , in sogovorniku nataknjeno sežete v besedo. Včasih proti svoji volji postanete ljubosumni, in drugič ste ljudem v napoto , čeprav bi jim radi pomagali. Ptica v duši nas pač ne uboga vedno in nam tu in tam kakšno zagode. Ampak , saj sami veste ... vsakdo je malo drugačen . Nič čudnega , ko pa v vsaki duši stanuje malo drugačna ptica. Če pri vas najraje odpira predal zadovoljstva , ste sebi in drugim v veselje . Če pa pogosto odpira predal z jezo , pa je ravno obratno. Ptica , ki se slabo počuti , odpira same take predale , da se slabo počutite tudi vi. In ptica , ki se dobro počuti , odpira predale zadovoljstva in dobro se počutite tudi vi sami. Nadvse pomembno je , da ptici v duši čim skrbneje prisluhnemo ... včasih nas namreč kliče , pa je ne slišimo ... Ko bi vsaj tu in tam - morda v kakšni tihi noči , ko vse spi , prislunili ptici v duši , ki nam šepeče ... če bi ji prisluhnili s srcem ... Nekateri jo slišimo ves čas. Drugi skoraj nikoli. Tretji spet - enkrat samkrat v življenju... (Michal Snunit) ARELENA