Kredibilnost

Kredibilnost, hm... Le kaj bi točno pomenila ta beseda, ko pa jo tako poredklo slišimo in uporabljamo. Beseda izhaja iz latinske besede: "credo", kar pomeni vera, veroizpoved, prepričanje, izpoved. Bolj kot beseda "credo" nam je znana beseda: "kredit", saj smo skoraj vsi Slovenci zadolženi s kreditom, slišali smo že za besedo:"kreditno pismo", za kreditno nesposobne plačnike, o kreditorjih, ki dajejo blago na up in podobne stvari. Malo manj pa v vsakdanji govorici slišimo besedo: "kredibilnost". Ta in ta oseba je kredibilna, veljavna, ugledna, vredna zaupanja. Danes, ko moralno etične vrednote niso več tako v modi, lahko kaj hitro ugotovimo: * da ne moreš skoraj nobenemu več zaupati zaradi pomanjkanja kredibilnosti, t.j. zaupanja, da te prijatelj ne bo izdal, ti obrnil hrbta, ti zasadil noža v hrbet, itd; * da človeku, ki laže, ne boš več verjal, ker ni zaupanja vreden, temu ne boš več zaupal, ker je nekredibilen; * prevelika kredibilnost se rada maščuje; * mojemu prijatelju zaupam, ker je kredibilen; * možu ali ljubimcu, ki ti je nasadil rogove, ne boš več zaupal, je nekredibilen; * če si sprejet v zaupno službo, ne boš izdajal uradnih tajnosti, jih kradel, z njimi lobiral in trgoval, saj ne bo nihče več zaupal v tvojo kredibilnost; * da direktorju, ki je delal le za svoje koristi, pristojni organi ne bodo izglasovali zaupnice, ker je nekredibilen; * da vlado, ki se je vedla razsipniško, ščitila korupcijo in lobiranje, državljani ne bodo vodili, ker je nekredibilna; * da tatovom ne boš zaupal svojih stvari, ker te bodo okradli, torej tatovi so nasploh vedno nekredibilni; * kdor prodaja meglo, je nekredibilen; * govorniki, ki uporabljajo žargon lažnjive politične pravšnjosti so nekredibilni. Torej kot vidimo, kredibilnost se pojavlja skoraj v vseh relacijah naših odnosov in vendar tako malo govorimo o njej. Smo jo tako zrelativizirali, da toleriramo nekredibilnost, kot nujni življenjski pojav za preživetje posameznika, skupine, naroda. Pri kredibilnosti gre za zaupanje v zvestobo dane obljube, za zaupanje v človeka, ki vero v človeka in celo Boga preskoči, seveda prav zato, ker se upanje izkaže kot druga višja oblika verovanja. Vrhunsko zaupanje v človeka se izkaže kot zaupanje v Boga. Bog ni nekredibilen, kakor je lahko človek. Tako pri zaupanju ali kredibilnosti človeška beseda ali dejanje prehaja kakor od samega Boga. Ljudje običajno rečemo: Zaupam mu, zaupam ji, zanesem se nanj ali nanjo kakor na Boga. Človek hrepeni po zaupanju, po zaupljivi dobri besedi, v stiski in potrebi zanjo. Teološko se božja beseda, beseda ali dejanje zaupanja učloveči v človeku. Nedvomno je, da ima zaupanje dve lastnosti, ki jih človek najbolj pogreša: to je življenje in luč, se pravi moč življenja v resnici in jasnosti poti. Zaupanje ali kredibilnost dane besede ni vodilno geslo ne politikov in ne revolucionarjev. Izdajalec dane besede pa je vedno njen nosilec. Efialt je antični prototip izdajalca in izdane besede, izhaja iz političnega okolja. Najodličnejše diplomatsko delo sloni v glavnem na izdanih besedah, diplomatska govorica že po svoji opredelitvi pomeni "zlagano besedo". Pravijo, da kdor ne zna lagati, ni za diplomata temveč za k menihom trapistom, ki ne smejo govoriti. Laž je nasprotje resnici, izdana- nekredibilna beseda pa vsebuje lažno obljubo in se nanaša na lažno prihodnost, zato tudi prihodnost postane nekredibilna in tako se poseben življenjski krog vrti na osi laži, tudi na nekredibilnosti. Koliko to sprejemamo ali obsojamo in se želimo proti temu boriti je pa stvar naše kredibilnosti same. Lep pozdrav vsem kredibilnim, nezlaganim ljudem Tatjana