Vprašala sem prijatelja: "Kakšne so Kitajke?" Ta mi je odgovoril: "Ploščate in majhne pa globoko dihajo, kot glas jutranjega zvona." Na svetu so sladokusci diha in izdiha, odpočiti od preutrudljivega dela, hrepeneči po svetlobi iz zakladov radosti v velikem neurju barv in nenehnem gibanju, da bi bilo potovanje v užitkih dihanja še lepše. Sredi molčečih sten značaja brlika lučka neizbrisano junaštvo skrite freske za belilom kitajskega zidu, ki opozarja in napotuje na dolgo pot ločitve. Ko piha južni veter, lahko ugasne dih, a Bog tudi potem še obstaja in se ne more načuditi pesnikom, da na poznojesenskih gredicah, gojijo cvetlice žalovanja, ko jim je dihanje z ostarelim srcem spletlo gnezdo iz visokega zidovja, kjer so na nebu obešene in s ščipalkami pripete osebne bolečine samote poznojesenskih dihalnih vaj: "Vdih in izdih". Pripovedujem vam samo o nekoliko bolehni zaljubljenosti sladokusca v dih in izdih, ko začne vrt neizrekljivo ganljiivo veneti, se pesniku posreči sesti kot da je metulj na cvetnih kronah pomirjujoče svetlobe. Kako očarljivo!
Miha
Včasih me tvoji zbadljivi, mogoče pokroviteljski ali pa vsevedni komentarji zbodejo prav v jedro moje jezljive šibkosti, ampak to je moj problem. Občudujem jedro, širino in lahkotnost tvoje izpovedi. Bog, povedi me prosim do izvira moje kreativnosti.
te pozdravljam, Miha
Tatjana
Pozdravljen Miha K.,
kar si prvo napisal glede zbadljivosti bo kar džalo, za drugo pa ne vem, morda tako izpade.
Dvoličnost stanja, ki so se ga ljudje že navadili in so zanj neobčutljivi, je ena izmed konstant tiste stvarnosti, ki nadaljuje izročilo, da pojej in spij vse, kar ti je ponujeno. So ljudje, ki če drezneš v njihovo vesoljno pogačo moralne vrednosti tistega kar povedo, so neizmerno prizadeti in nikakor nočejo odložiti naličnic.
Govorim nasplošno, da najboljša naprava zoper moderne svetnike, ki kar naprej delajo čudeže in se hočejo s temi čudeži prebiti na svetli dan je, da jih s kritično ostjo zbodeš v ranljivo točko njihove samozadostnosti. Najboljša naprava zoper poneumljanje resnice iščočega človeka in za bolezni povezane s poneumljvanjem je kritični duh, ki je pomembna panacea za zdravje človeka in njegovo moralno počutje.
Nimamo samo školjke sveta in vesolja za odmevanje, zdi se mi prav, da bomo v odmevanje lovili tudi resnice in neresnice, ki jih mi izrečemo. Brez moralnega jecljanja je treba povedati, da ljudje ne morejo kar tako blebetati. Zavedam se, da moje pisanje kdaj razkači cirkuške bolhe, a vsa nesreča je v tem, da bolhe ne morejo vreščati, temveč lahko samo pijejo kri.
Človek bi si mislil, da se je ta molk zaredil, ker postajajo besede čedalje bolj čudne, pa ugotoviš, da ima jezik v zakupu edino svojo pamet in kar uspešno trguje s soljo, ki jo sam pridela.
V žilo se mi je izteklo kar nekaj užaljenosti nekaterih, če sem si drznila napisati, kar se mi je upiralo. Ko me obišče vznemirljivost novega, razjaham svoje staro kljuse in grem peš naprej. Včasih je kar utrudljivo in naporno.
Lep pozdrav in sem vesela, da si me nagovoril z odkrito besedo. Svobode je vedno več, zdrave kmečke pameti pa vedno manj in to je temeljni problem
Tatjana
opazovalec
Draga sestra Tatjana,
Menim, da svoje komentarje večinoma pišeš v afektu in da jih potem ne prebereš, ker takšne komentarje na Pozitivke nikoli nebi poslala tolerantna, ljubeča, pozitivna in v umetnost usmerjena oseba.
Lep pozdrav
Tatjana
Spoštovani Opazovalec,
želim ti povedati, da so moji prispevki premišljeni in se na pozitivkah ne izživljam s svojimi afekti.
Komentarji
7 komentarjev
notranje Razumevanje Njega,
je tudi tisto pomembno bistvo,
ki bo s tabo odšlo,
ko boš enkrat zapustil
svoje milo ti fizično telo. :)
Hvala uredništvu za objavo moje misli tedna.
Vsem moj blagoslov in lep pozdrav.
---
stojči
Vprašala sem prijatelja:
"Kakšne so Kitajke?"
Ta mi je odgovoril: "Ploščate in majhne
pa globoko dihajo, kot glas jutranjega zvona."
Na svetu so sladokusci diha in izdiha,
odpočiti od preutrudljivega dela,
hrepeneči po svetlobi iz zakladov radosti
v velikem neurju barv in nenehnem gibanju,
da bi bilo potovanje v užitkih dihanja še lepše.
Sredi molčečih sten značaja brlika lučka
neizbrisano junaštvo skrite freske
za belilom kitajskega zidu,
ki opozarja in napotuje na dolgo pot ločitve.
Ko piha južni veter, lahko ugasne dih,
a Bog tudi potem še obstaja
in se ne more načuditi pesnikom,
da na poznojesenskih gredicah,
gojijo cvetlice žalovanja,
ko jim je dihanje z ostarelim srcem
spletlo gnezdo iz visokega zidovja,
kjer so na nebu obešene in s ščipalkami
pripete osebne bolečine samote
poznojesenskih dihalnih vaj: "Vdih in izdih".
Pripovedujem vam samo o nekoliko bolehni
zaljubljenosti sladokusca v dih in izdih,
ko začne vrt neizrekljivo ganljiivo veneti,
se pesniku posreči sesti kot da je metulj na
cvetnih kronah pomirjujoče svetlobe.
Kako očarljivo!
te pozdravljam, Miha
kar si prvo napisal glede zbadljivosti bo kar džalo, za drugo pa ne vem, morda tako izpade.
Dvoličnost stanja, ki so se ga ljudje že navadili in so zanj neobčutljivi, je ena izmed konstant tiste stvarnosti, ki nadaljuje izročilo, da pojej in spij vse, kar ti je ponujeno. So ljudje, ki če drezneš v njihovo vesoljno pogačo moralne vrednosti tistega kar povedo, so neizmerno prizadeti in nikakor nočejo odložiti naličnic.
Govorim nasplošno, da najboljša naprava zoper moderne svetnike, ki kar naprej delajo čudeže in se hočejo s temi čudeži prebiti na svetli dan je, da jih s kritično ostjo zbodeš v ranljivo točko njihove samozadostnosti. Najboljša naprava zoper poneumljanje resnice iščočega človeka in za bolezni povezane s poneumljvanjem je kritični duh, ki je pomembna panacea za zdravje človeka in njegovo moralno počutje.
Nimamo samo školjke sveta in vesolja za odmevanje, zdi se mi prav, da bomo v odmevanje lovili tudi resnice in neresnice, ki jih mi izrečemo. Brez moralnega jecljanja je treba povedati, da ljudje ne morejo kar tako blebetati. Zavedam se, da moje pisanje kdaj razkači cirkuške bolhe, a vsa nesreča je v tem, da bolhe ne morejo vreščati, temveč lahko samo pijejo kri.
Človek bi si mislil, da se je ta molk zaredil, ker postajajo besede čedalje bolj čudne, pa ugotoviš, da ima jezik v zakupu edino svojo pamet in kar uspešno trguje s soljo, ki jo sam pridela.
V žilo se mi je izteklo kar nekaj užaljenosti nekaterih, če sem si drznila napisati, kar se mi je upiralo. Ko me obišče vznemirljivost novega, razjaham svoje staro kljuse in grem peš naprej. Včasih je kar utrudljivo in naporno.
Lep pozdrav in sem vesela, da si me nagovoril z odkrito besedo. Svobode je vedno več, zdrave kmečke pameti pa vedno manj in to je temeljni problem
Tatjana
Menim, da svoje komentarje večinoma pišeš v afektu in da jih potem ne prebereš, ker takšne komentarje na Pozitivke nikoli nebi poslala tolerantna, ljubeča, pozitivna in v umetnost usmerjena oseba.
Lep pozdrav
želim ti povedati, da so moji prispevki premišljeni in se na pozitivkah ne izživljam s svojimi afekti.
Tatjana
Hvala