#Zgodbe iz sebe
O ločitvah...
Hmnja... tkole. Moje skromno laično mnenje je, da gre pri nas čist preveč zvez /da ne bom rekel zakonov/ v franže enostavno prezgodaj... zaradi oportunizma udeleženih, zaradi neznanja, zaradi še česa mogoče. Dokler je ljubezen med partnerjema prisotna, se splača potruditi in poskusiti rešiti zvezo. Ko sta poskusila vse in ugotovila, da ne bo šlo, potem sta zaslužila ločitev, prej ne. Oba seveda.
en_bk
Skupnost Pozitivk
Komentarji
12Dober fim na to temo včeraj na HTV-2: Zgodba o nama http://www.popmatters.com/film/story-of-us.html
---
titud
se strinjam s teboj en bk, vendar bi tu dodal še sam malo širši pogled na ta katastrofalen pojav zadnjih 15-20 let pri nas in v svetu. Sam smatram da je to bolezen našega zahodnega sveta, pretiranega individualizma družbe, bolane materialistične miselnosti, medsebojne tekmovalnosti v smislu narediti kariero, dobiček in izživeti svoj hedonistični pranagon. Mnogo ločitev je tudi zaradi padca socialnega življenja in delovanja sil zla iz ozračja, ki nenehno netijo spore ter nerazumevanje med moškim in žensko! Nič koliko primerov delovanja tega "zapeljivca"duš je bilo rešeno, ko sem jim to povedal in kaj morajo narediti.
Ko se moški in ženska ločita nista več eno in tako nista več podobna Bogu, to hudi duh dobro ve. Pri tej kalvariji pa najbolj nastradajo naši otroci, ki so v trenuku ločitve očeta in matere povsem razdvojeni, presekani na dve polovici. In kasneje se po tem vzorcu zgodi to tudi njim, čeprav se na vse pretege trudijo v svoji zvezi, da se ne bi tudi njim in njihovim otrokom to zgodilo. Tako se zgodi začaran krog ponavljajočega trpljenja generacij, dokler se ne najde ena duša, ki ta krog s božjo pomočjo preseka.
Zakon je vsekakor delna izguba lastne individualne svobode, je tudi nadzor, ki se kaj hitro lahko spremeni v ječo. S tem moramo računati, vendar zato pa imamo duhovno znanje, ki nam pomaga, da se osvobodimo vsake vezanosti in znotraj odnosa moški ženska dosežemo duhovno svobodo. Tako moški kot ženska. Toda ne na način, da se ločimo, to ni nikakršna svoboda, ampak beg pred lastno svobodo in letanje od enega "cveta" do drugega. Kadar nas napade želja po ločitvi od partnerja-partnerice, moramo to misel v molitvi k Bogu to predati Njemu in se z Njim konzultirati ter počakati na Njegov odgovor. Tako bomo zagotovo najbolje usmerjeni in odgovor bo prišel, morda malce z zakasnitvijo a prišel bo v naše največje dobro. Če pa ne naredimo tako, potem smo na trhlih tleh in povzročili si bomo slabo-mučno karmo. Za tak korak je potrebno en do dva meseca iskati odgovor od Boga v vsakdanji molitvi, kajti v Bogu ni zmote a mi se vse prehitro odločamo z svojimi predstavami, ki v 80% udarimo mimo. Ločitev ima dolgoročne posledice, ki se lahko vlečejo skozi mnoga življenja in nam odvzamejo mnogo energije, katera nam je še kako potrebna v naporih življenja. V duhovnem pomenu, nam ločitev prinese veliko težav, razen kadar ugotovimo da res ne gre in takrat imamo dovoljenje od naše vesti, da to storimo. V tem primeru oba pridobita, oziroma nič ne izgubita.
to je moje osebno mnenje in pogled na to zlo današnje v mnogih primerih ne dovolj potrpežljive družbe, ki sama sebi narekuje nori tempo življenja. Zato," hitimo počasi" so že pred nami dejali Grki.
lep pozdrav in vse dobro od prijatelja Mirana.
Miran, se strinjam
lep pozdrav, en bk
"Ko sta poskusila vse in ugotovila, da ne bo šlo, potem sta zaslužila ločitev, prej ne."
Dragi en_bk, kaj je to vse?
Če bi resnično poskusila vse, se ne bi ločila. Nihče, ki poskusi vse, se ne more ločiti, ker tam ločitev ni možna. ločitev si zasluži samo tisti, ki ni poskusil vse.
Moje skromno laično mnenje je, da nihče več noče sprejeti odgovornosti. Partnerja nismo sprejeli takega kot je, ampak ga hočemo menjati, čeprav v resnici ne moremo spremeniti nikogar razen sebe. Sami smo si partnerja izbrali in sami smo odgovorni, če sodelujemo pri ustvarjanju trpljenja partnerja, otrok, sorodnikov in na koncu svojega trpljenja.
Na začetku so bili razni interesi ali zaljubljenost, katero napačno menjamo za ljubezen, potem pa pride plačilo (lahko temu rečemo karma).
Dva človeka, če nista povezana v Bogu, kar je prava in edina ljubezen (dal nam je nas same, partnerja in nekaterim tudi otroke), se medsebojno izčrpata.
Ločujemo se, ne samo od partnerja, ločujemo se od drugih, ločujemo se od narave,... ločeni smo sami od sebe, ker smo ločeni od Boga.
Tvoj brat v enosti (sebe lahko ločiš od mene, mene pa ne moreš od sebe).
Vinko
se strinjam s teboj Vinko, vse si povedal.
lep pozdrav od tvojega duhovnega prijatelja Mirana.
Dragi opazovalec
Kaj je prav in kaj ni, ne vem...na žalost najbrž zame...ali pa tudi ne...kdo ve.
Praviš, da dva, ki poskusita vse, se ne bosta ločila. Hja...kaj je vse...a ne. Večina nas smo samo ljudje...nepopolni v svojem dojemanju življenja in njegovem živetju...in...spremenljivi...tako kot vse okrog nas, tako kot naše dojemanje. Nekaj, kar je v nekem trenutku moja resnica, moj najboljši izbor, je v naslednjem trenutku le iluzija, zmota, trenutek slabosti, najprimernejše v danem momentu, v naslednjem popolnoma neprimerno, celo napačno zame. Zakaj ne bi bilo enako z izbiro partnerja. Vse preveč je elementov na podlagi katerih izbiram, ki veljajo ta hip, ki pa so v naslednjem breme, napačni, nepomembni, zmotni celo. Ljubezni do partnerja ne morem izsiliti ne pri sebi, ne pri njem. Če je ljubezen obojestranska, je trud smiseln, če je ni, potem ni. Če ljubezen je, se splača potruditi in poskušati spraviti stvari na en skupni imenovalec. Če uspe, prav, če ne uspe, trud je bil pa obojestranski, je razhod smiseln in, kar je najpomembneje, manj ali pa neboleč. To je to, kar jaz pojmujem pod...poskusiti vse.
Kar se tiče brezpogojne ljubezni do vseh...opazovalec, jaz /da ne bom prelagal odgovornosti na druge/ sem le človek...kaj človek, človeček le, ki ni zmožen v tem trenutku ljubiti brezpogojno niti sebe, kaj šele drugih /še najbližje temu pojmu je moja ljubezen do mojih otrok/, čeprav je tu paradoks, kajne.
Ja...in če se ločujem...od kogarkoli, se ločujem takrat predvsem od sebe, od dela sebe...zato nobena ločitev ni nekaj lepega, čeprav mi je potem lepše in boljše in karkoli pač. In odgovornost...je prav v tem...in je največja do sebe. In ljubezen do boga...je v ljubezni do partnerja. In...hehe...odvisnost je destruktivna zelo...in ima zelooo veliko različnih obrazov.
Lep pozdrav
en bk
Dragi en_bk,
Vsaka izbira, ne samo partnerja, tudi čevljev, ima svojo težo.
Oprosti mi, dragi en_bk, ker ne razumem to: ljubezen je, ljubezen ni. Z ženo sva skupaj 16 let in imava dva sina. Zdaj bi se lahko spomnil, da bi jo lahko zamenjal, ker je na svetu toliko fizično lepših in duhovno bolj čistih...z izgovorom, da ni več ljubezni.
Poznam nekaj primerov, ko so ljudje v svoji silni ljubezni dobesedno uničili svoje otroke. Ne imej jih toliko rad, da jim nebi dal tudi nekaj svobode.
Lepo si povedal za odvisnost. Tudi iskanje ljubezni zna biti odvisnost. Ljubezen enostavno je.
Pozdrav
Dragi opazovalec
V komentarju na članek "Partnerstvo in filanje lukenj" sem malček podrobneje opisal moje videnje partnerske zveze. Moram reči, da te jaz ne razumem čisto dobro. Bi bil lahko malo preciznejši prosim?
Moje mnenje je, da ni nič samoumevno samo po sebi...niti ljubezen, niti samospoznanje. Pot vodi skozi izkušnje in predvsem preizkušnje...vsaj pri meni /in pri vseh, ki jih poznam/. Da ljubezen je...zagotovo da je tista univerzalna, vsemogočna, božja...a ljudje ta pojem pojmujemo kaj različno. Imeti rad naravo, ljudi, celo vse ljudi mogoče, sebe, otroke, partnerja...vse to je ljubezen, vsaka pomembna, pa vseeno ne enako pomembna za nas, posameznike. Zakaj ljudje vstopajo v partnerstva, iz njih izstopajo, če je vseeno ali pač vse eno. Saj vem...ideal je brezpogojna ljubezen do sebe, do vseh in vsega in s tem do boga...a to je ideal, mi smo pa ljudje.
In če bi trdil, da je moja ljubezen do vseh enaka, da je konstanta ne glede na vse, bi moral brezpogojno ljubiti, kar pa je glede na moje skromno poznavanje sebe le nikoli dosegljiv ideal...na žalost. In močno dvomim, da je kdorkoli iz človeškega rodu tega zmožen v resnici. Tudi sanje so lahko iluzija...v neki odvisnosti...in s tem beg...tudi od odgovornosti.
en bk
Dragi en_bk,
če me do zdaj nisi razumel, me ne boš tudi, če bom napisal celo knjigo. Jaz pa tebe zelo dobro razumem. Mene pa je razumel Miran.
Ljudje imamo različne ideale. Nekdo je vedno bližje svojem idealu kot drugi. Moj ideal je Jezus.
Pozdrav bratu
O razumljivosti
Mnogo let nazaj me je na nekem simpoziju o teorijah razvoja širokopasovnih omrežij fasciniral eden od predavateljev s svojo enostavno in razumljivo predstavitvijo, da sem celo jaz, ki sem samo en bk, doumel o čem govori. Celo več. Ko so kasneje padala raznorazna vprašanja s strani udeležencev, tudi nerazumljiva na prvi pogled, se je možakar potrudil in razvil debato do razjasnitve z obeh strani. Se je videlo, da obvlada svoje področje.
Nanj se spomnim vsakič, ko sodelavcem razlagam svoje zamisli.Če sem nerazumljiv /kar sem pogosto, ker z besedami težko izražam svoje misli/, se vedno vprašam, ali vem, o čem govorim in če vem, poskusim drugače...do razjasnitve z obeh strani. Če pa ne vem /kar je tudi pogosto, kajti da bi ideja meso postala, je potrebno marsikaj, tudi zamenjati lastna prepričanja, če so napačna/, pa poslušam, sprašujem ali sem prav razumel, razlagam ponovno, spet sprašujem...do razjasnitve z obeh strani. Je enako, ko sodelavci razgrnejo svoje zamisli. In smo kar uspešen tim, ki se razumemo. Izkušnje so me naučile, da drugega razumem šele takrat, ko mi to on potrdi, do takrat si samo mislim, da ga razumem. In če vem, kaj govorim, me bo on tudi razumel.
Lep pozdrav
en bk
Dragi en_bk,
predvideval sem, da mi boš nekaj takega napisal, zato sem zgoraj omenil Mirana. Če ne vem, kaj govorim, tudi Miran, ki je razumel, ne ve kaj je razumel.
Drugače, se strinjam s teboj.
Pozdrav
en_bk,
hvala za razumevanje.
lep pozdrav od Mirana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (29. del)
