Sva imela z mlajšim sinom /20 let/ eno tako jako razgibano debato na temo verske nestrpnosti. Niti se ne spomnim, kaj je bil povod, niti ni pomembno pravzaprav. Aja, kao islam nevarnost za zahodno civilizacijo, pa terorizem kao odgovor na amerikanarsko kavbojščino, pa tko. Skratka, sin je trdil, da bo zahodna srenja uničila drugo ali druge civilizacije, če ne bo obratno. In je navedel kot primer, kako krščanstvo že dve tisočletji uničuje (križarske vojne, pa inkvizicija, pa še kaj). In je rekel, da je kriva vera in da je Jezus, kot avtor, pač glavni krivec za poboje silnih ljudi in ljudstev. In ker sem razumel njegovo razmišljanje kot beg pred odgovornostjo za svoja dejanja, sem bil zelo osebno zainteresiran, da mu predstavim razliko med vero in njeno institucijo. Saj me je fant razumel, o vem, a me je prisilil, da sem iz razlage, kako vera ni isto kot njeni glasniki in uporabniki, prešel na navodila za uporabo televizorja in njemu sorodno uporabnih produktov in kako navodila in njihov pisec niso kriva za neugodne posledice, če se jih uporabnik ne drži. en_bk
#Zgodbe iz sebe
O navodilih za uporabo...
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Dragi En-bk,
modrovanje med očetom in sinom je kar zanimivo, vendar bi mu bilo treba še kaj dodati. Na podlagi tvoje ugotovitve o navodilih in na smiselni podlagi tvoje trditve postane jasno, da Cerkev, ki jo poznamo, ni samo dar od zgoraj, temveč tudi zgodovinski proizvod vernikov v dialogu z okoljem. Zato ima odločitev kot institutivno načela Cerkeve velik pomen. Cerkev obstaja samo pod pogojem, da je Sveti duh poklical apostole, ti pa so se pod njegovim vodstvom odločili, da gredo k poganom. Cerkev se ima za svoj nastanek zahvaliti luči Svetega duha in sprejeti odločitvi apostolov: "Odločil pa je Sveti Duh in mi z njim" (Apd 15,28). K Cerkvi zato spada tudi pooblastilo za odločanje; zaživi pa šele z vero v to pooblastilo in je brez nje nerazumljiva. Vse biblično izročilo je izraz te vere, kolikor Jezusovih besed ni arhivsko konzerviralo, temveč jim je prisluhnilo in jih razlagalo glede na cerkveno sedanjost. V Jezusu Kristusu se je Bog odločil za ta svet. Ta božja odločitev pa postane na zunaj vidna v odločitvi Cerkve, v besedi in zakramentu. Cerkev živi, v kolikor se vedno znova odloča, kolikor si v srečanju z odločilnimi zahtevami zgodovine prilašča božjo odločitev. Vere same na sebi ni, temveč je vedno konkretizirana v teologiji ali v razumevanju sveta znotraj cerkvene institucije. Nova zaveza je knjiga pridig Cerkve. Krščanstvo ima torej svoje zgodovinsko izročilo. Cerkev naj bi bila torej vedno živo in oprijemljivo sožitje božjega in človeškega, vere in zgodovine. Cerkev in katoliška dogma sta torej podvrženi zgodovinskemu razovju. Pomenita toliko kolikor sta sposobna božjo besedo približati človeku, da bo iz nje izšel počlovečen. Tako naj bo za očeta in sina!
Lep pozdrav in pozdravi tvojega Konfuzija.
Tatjana
Draga Tatjana, malo krivim vznemirjenost ivanjščice na cvetličnem vzorcu izjemne ravnine površja nečesa, kar so bili včasih moji možgani /mogoče ena druga gmota, ne vem prav zagotovo/, malo pa površnost in izjemen občutek za lenobnost, pri poglabljanju v...jah...kar na počez, da sem dojel tvoje pisanje kot neločljivo celoto vere v Boga z institutom Cerkve. Najbrž ne razumem pojma Cerkev enako. Jaz jo vidim kot...kot...tovarno...aha...še bolje, kot državo. Ima svojo ustavo-Sveto pismo, in ima svoje državne uradnike-cerkvene dostojanstvenike...ki so samo ljudje ali pa še to ne. In vera v mojo domovino-v Boga...ni...da se izrazim resnično blago...ni vedno ravno v sozvočju z delovanjem državnih uradnikov-cerkvenih dostojanstvenikov. Mogoče sem slabo primerjal...ker kot da potrebujem državo, pa če že vlačim vzporednice...najbrž Cerkev tudi, a ne. Ali bi ostal brez vere, če bi izgubil Cerkev. Mislim, da ne...ali pa mislim narobe?
en bk
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
V slovo mojemu očku
