Odkrili aleksandrijsko knjižnico

Človekova kultura živi od človekovega razumevanja kulture. Če beremo v Mojzesovi prvi knjigi, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, potem velja za človeka, da ustvarja kulturo po svoji podobi. V kulturi so človek doživlja kot stvarnik, prevzema vlogo stvarnika vsem stvarem na Zemlji. V antični filozofiji so kritiki vse skritizirali, imenovali so jih "krotilce grškega duha". Ta ostrina in bistrina njihovega duha je omogočila Platona in Aristotela. Antroplogi ugotavljajo, da je takratni egiptovski kmet ob polnih žitaricah okrog leta 2000 pred našim štetjem ravno tako kritiziral svoje vladarje, kakor mi danes kritiziramo politike. Prihajalo je do vojnih in uničevalnih pohodov, ki niso prizanašali kulturi. Od nekdaj so se vodile vojne in se dvigale protistruje. Najprej religioznost sama se je začela obračati stran od bogov, ki jih je ustvaril človek, nato se je obračala v mistiko in misterije in poetične epe, ki so opevali bogove in nato še v filozofijo. Največjo preobrazbo in avtokritiko je doživela kultura prav v sredini prvega stoletja pred Kristusom. V to dobo sovpadajo judovski preroki, grška filozofija z močnim etično religioznim trendom, Zaratustra, Upanisade, Buda, Taoizem in Konfucij. Vse to se je dogajalo pred nastopom krščanstva. Grki so nam najbljiži in nas izoblikovali s svojo zahodno krščansko miselnostjo. Ustvarili so filozofijo, se pravi teorijo mišljenja, ustvarili so umetnost, politično moralo skoz razne oblike vladavine. Vse to je sinhrono oblikovalo tedanjo človeško družbo, ki sicer ni bila tako enotna, vendar v globini teh tokov je zajemala življenjsko modrost po različnih božjih predstavnikih. Vsi človeški konflikti pa so vodili tudi do vojn in požigov knjižnic, ki so kot danes predstavljale hrame učenosti. Starogrška boginja osvete Nemezis se za vsako zablodo maščuje na področju kulture. Zemeljsko življenje je ena sama preizkušnja. V življenjskih stvareh smo slabo poučeni, brez pravega učitelja. Vdori tujih zavojevalcev vedno politično zatro nosilce visoke kulture in prevladajo s svojim barbarstvom in nekulturnostjo. Ni potrebno, da je nekulturnost brez kulture, dovolj je, da ne prevzema visoke kulture podjarmljenega naroda in da mu vsiljuje svojo kulturo, ki je pač docela drugačna, na nižji stopnji. Takšno stanje smo imeli v Evropi po letu 476. To so počeli tudi španski konkvistadorji v nanovo odkriti Ameriki z Inki in Maji in drugimi indijanskimi plemeni, ki so v marsičem razvijali občudovanja vredno kulturo, kakršne Španci in Portugalci do tedaj niso poznali. Uničili so knjižnice v Jukatanu in še drugje. Danes nam je hudo žal za uničene dosežke te kulture. Zato smo prizadeti in prikrajšani v svoji humanosti. Takšne primere imamo tudi v bližnji preteklosti, ko so v času inkvizicije sežigali knjige na grmadi, v času fašizma so tudi uničevali slovenske knjige in našo kulturo in tudi v prejšnji skupni državi so bile izražene težnje za vsiljevanje tuje kulture s skupnimi jedri. Nedavno tega so bila v vojni v Iraku uničena pričevanja starodavne kulture, ki je zibelka človeštva. Vselej se to dogaja, ko neko družbo ženejo sile idej ali gospodarske krize. Kultura tedaj vedno trpi uničevalni pohod in njeno uničenje. Tako danes nimamo neposrednega prenosa tradicije kako so se zidale orjaške stavbe, npr. piramide 2600 let pred našim štetjem, z velikanskimi kamnitimi kvadri ob popolnem pomanjkanju tehničnih dvigalnih pripomočkov, brez katerih si moderni človek ne zna predstavljati kako bi to uresničeval. V preteklosti so živeli rodovi - Egipčani in ameriški Inki, ki tedanjega znanja niso prevzeli in ga tudi poznejših rodovom niso posredovali. Tako je propadlo tudi staro stavbarstvo. Problem je, da tudi sedanja mlajša generacija več ne razume in ni tako pripravljena ali voljna prevzeti kulturne dediščine nase in jo posredovati naslednjemu rodu, ki prihaja za njo. V zgodovini se je dogajalo, da premagano ljudstvo ni hotelo prevzeti znanje, spretnosti in novo kulturo zavojevalcev in tako je nastal prepad med starim ljudstvom in novoselci.
Po prvem višku antične kulturne miselnosti za časa Periklejeve demokratične vlade so se po Sokratu pojavili zastopniki proletarcev, ki so imeli vso tedanjo omiko za vlačugo in izzvali pravo kulturno oseko. Še posebno značilno je dvajseto in enaindvajseto stoletje s svojimi valovi skepticizma in nihelizma s tendenco nasilnega prevrednotenjua vseh vrednot tako, da krivulja kulturne rasti nemirno niha, saj nasprotni tokovi spreminjajo družbo v torišče socialne revolucije, ki je najprej razidarlna in uničevalna do vsega prejšnjega (naših prejšnjih petdeset let), šele potem pa tudi obnovitvena in ustvarjalke boljše družbe, ki se pa žal, dviguje v zelo počasnem tempu. Zato požige knjižnic in druge oblike uničevanja kultur ne moremo iskati drugje, kakor ravno v koreninah kriz samih. Vprašanje je ali bomo prebrodili ta kulturni kaos in ali bodo obnovitvene sile zmagale v propadajoči človeški družbi. Človek prodira v vesolje, vendar njegov vesoljni svet je njegova narava in njegova kultura. Odkritje aleksandijske knjižnice je razveseljujoče, vendar tiste kulturne dediščine, tistega izročila in vsega kar je v njej bilo zapisanega, je za človeštvo za vedno izbubljeno.