Nevihtni oblaki diha

Dragi Stojči (pesem po novihti oblakov diha ) V vitražu duše, kjer vladata duh in čut, sem videla odseve svetlobe, morda so bili nevihtni oblaki diha, morda izsesana jasnina neba. Vprašala sem se ali svetloba spada v dušo, saj onstranske luči ne spadajo v ta svet. Mar je namen teh luči prevrednotenje vrednot v sintezi luči in senc, dokler Bog ne zagleda svojega obraza v človeku brez tesnobe in obupa utvar, morda tudi človeško podobo zrušeno z njegovim bistvom, ki presega vse človeško trpeče in v vonjavah dišeče venenje rože. Brezosebno se žarek vseli v praznino in jo napolni kot svojo pokončnost. Rimska cesta se prižiga v krvi in jo udejanja v privilegiju užitkov, potrpežljivosti in bolečine. Bežeči smehljaji raznobarvne steklovine se v prebliževanju skrivnostim razkrijejo pred zaklenjenimi vrati sveta, pred zapahi, ki ne dovoljujejo vstopiti njeni ponižnosti s prosojnim muslinom vesoljne duše, spravljeni z večnim upanjem. Oh, to mlado razraščanje preživelega upanja, tenkočutje, ki pojoče zveni v zarjah sonca, to naj bi napolnilo in okrepilo srce, iz katerega rastem in izgorevam v dihu z draguljem svetlobe v svojih prsih, ki ga ne poznam in ga še nisem otipala. Njena bistrost in prosojnost odznotraj v brezčasju tuzemnega stvarstva, z zapovedjo čistosti in obzirnosti, z erotičnim upanjem, da se pretopi vanjo, da jo napolni s pretokom žarkov, ki so čisto po naključju zašli v moj duhovni univerzum in srce. Nobena oblika življenja ni dovolj zasebna, da ne bi živel v njenem zamotanem slepilu, ki ga ni z ničemer mogoče izraziti, odpraviti, prehiteti, prenoviti ali celo premagati s ciljem občudovanja in spoštljivosti znotraj sebe. Le v svetlobi lahko pridobim svoj popoln izraz, ne da bi uničila vse navade in posebne ljubezni, ki so me obdržale znotraj sebe živo in resnično. ...o0o...