Ali veš, kakšen je bog...

V soboto, 6. decembra, sem na terasi opazil metulja, rjavega z rdečimi pikami. Sedel je na ograjo na vrtu in razprostrl krila. Poklical sem ženo, sam pa skočil po fotoaparat. Slikal sem ga, dvakrat. Oba z ženo sva ga opazovala z začudenjem, z občudovanjem. Ko sva se za trenutek spogledala, je kratkomalo izginil. V nedeljo, 7. decembra ob pol desetih zjutraj, ko sem vstal (če ne bi hodil v službo, ne bi vedel, da sončni vzhod sploh obstaja), sem hotel zapreti spalnično okno. Pol metra od okna, na veji forzicije, sem zagledal siničko, drobceno. Obrnjena je bila k oknu in ni odletela, nasprotno...zapela je...in pela hja..deset sekund zagotovo. Potem je odletela...jaz pa sem stal tam s polnim srcem nečesa čudovitega. Vsak dan malo pred sedmo zjutraj grem v službo čez kokrški most pri pošti. Tam nekje konec marca, začetek aprila, se moja pot podaljša za nekaj minut. Na mostu se ustavim in s pogledom v kanjon Kokre uživam v poslušanju ptičjega koncerta, ki doni mogočneje in lepše in bolj ubrano kot hm...Pink Floydi?, simfoniki s Sidartho?, Avseniki?...kar je komu ljubo. Ali je vse to brez veze, ali so to le hja, lepi trenutki, ali so to trenutki, ki osmišljajo življenje, trenutki večnosti, ali so to trenutki, v katerih se angeli pogovarjajo z menoj, bog mogoče? Nimam pojma, je pa lepo in vredno. Ali veš, kakšen je bog, kakšne oči ima, kako se smeje, kako govori, hodi, kako diši? Ima zelene oči, ko mi žena reče, da me ljubi, pa rjave, ko mi sin z navdušenjem razlaga, katero smer je preplezal v Koglu, pa zelene, ko mlajši sin skuha kosilo, ko sva z ženo v službi. Njegov nasmeh je nasmeh mlajšega sina, kot bi orehe stresal, ko se zasmeje dobremu vicu, pa nasmeh očeta, ko mi z njim izrazi dobrodošlico, ker po kapi ne more govoriti, pa grleni hvala moje žene z iskricami v očeh, ko ji prinesem najlepšo vrtnico z vrta, rdečo, z ujeto mavrico v kapljicah rose na venčnih listih. Njegov vonj je vonj hotne vzburjene ženske, je vonj po pomladi sredi decembra...... Ja, tu je, točno tu..le videti je potrebno, ne le gledati, slišati, ne le poslušati, otipati, ne le tipati...in ga najdeš, ne le iščeš...zagotovo. Kaj sploh bluzim, se sprašuješ najbrž. V čarobnosti, neskončnosti takih trenutkov je življenje in ti, in njegova in tvoja lepota, čarnost, enkratnost, vrednost in božanskost. Vse je tu, v tebi, okrog tebe, ta trenutek in vsak trenutek. Živi. en_bk