Na tem svetu ne bom večno. Med večnostjo pred mojim rojstvom in večnostjo po moji smrti mi je natančno odmerjen čas postanka na tem našem malem planetu. Imam svojo 'parkirno uro'. Njenih kazalcev ne morem zavrteti nazaj. Vanjo ne morem vreči kovanca, da bi si podaljšal čas postanka. Ta čas je neizprosno omejen. Ni je oblasti, ki bi mi pri tem mogla pomagati. Moje življenje je kot moje ime, ki ga napišem v mivko ob morju. Le rahel vetrc zaveje in vse je zabrisano. Kaj torej? Nekaj velja prav gotovo: Namesto da bi bil žalosten, se raje skušaj ustaviti na soncu, in ne v osjem gnezdu skrbi, ki te nenehno glodajo in preganjajo. Polepšaj si dan! Navdušujejo naj te svetloba, ljubezen, dobri ljudje in dobre stvari. Bodi prisrčen in prijazen do starčka, ki ve, da se njegova 'parkirna ura' izteka, do bolnih, prizadetih, razočaranih, prevaranih in do mnogih nesrečnih ljudi, ki niso več našli prostora na soncu. Polepšaj dan njim in vsem ljudem okrog sebe. Več ti pravzaprav ni treba storiti, da bi tudi sam bil srečen. Ustavi se na soncu, naj 'parkirna ura' le teče. Ne pozabi na veselje Phil Bosmans
#Misli in zgodbe
Ustavi se na soncu

Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Misel tedna

Komentarji
3 komentarji
drugim ni za zamerit, ko ti jih kradejo in se mastijo z njimi. Šteje kar si v življenju
spoznal in te je izučilo in ne tisto kar ti je bilo podarjeno.
Ljubezen, ki smo jo dobili, talenti, priložnosti......premoženje bogatega strica :))