Ljubezen notranjega kozmosa

Dragi Stojči Ljubezen notranjega kozmosa je ultra veliko v ultra malem. Je svet, ki predstavlja zgoščeno silo čustev celotnega Univerzuma v majhnem koščku negotovega srca. Je srce morda stanovanje vseh teh zapeljivih glasov, ki ustrezajo sledem morja na akvamarinu. Je morda naključje, ki zahteva prisluh zvočnim kristalom, ki odrivajo od besed odvečna ločila. Je morda to tvar nove vrste, ki se je iztrgala iz niča in preoblikovala čutenje v nebrzdano bohemstvo? Je morda to nova sintaksa starodavnih besed, nova simbolika, nova stavba za vesoljno ljubezen? Vendar kako to silo čustev umeti? Kako z njo ravnati? Kako sprejeti tolikšno količino občutenj vase? Kako zazibati vso svetlobo zvezd vsemirja v globino velikaskega spečega jezera, na dno človeškega srca, kjer hrepenenje tako izžiga in plameni v zublje želja po popolnejši združitvi. Kaj je tisto, kar vsak dan dodajamo svojemu srcu? Ali so to tančice oblakov, za katerimi se razprostira razveseljujoča in nasmejana modrina neba? Ali so to besede, ki hrepenijo po luči? Morda so to pogledi, ki hrepenijo po večemu viru duha? Lakho bi bili to tudi angeli, ki hrepenijo po večnosti? Je to morda med drevjem žareči svit, ki vnema nebo, da v svojem valovanju večnih luči in večnih pasti zaplamti gorest v majhnem templju srca? So to energije, kopajoče se med vesoljnimi sipinami drugih svetov? Je morda to tvoje srce, ki plava v lahkem zraku s pljuči pod kraljevskim plaščem srčnega razkošja, in diha ter ves začuden išče ognjen vrtinec, ki bi ga potegnil v neizrekljive skrivnosti in rešil slepote vsakdanjosti. Je morda to človeška duša, ki skoz pesniško spiralo sega od sonca do najtemnejšega brezna pesnikove tišine? Je morda to eden izmed nagonov narave, ki se je odločila, da bo z višjo stopnjo radovednosti s seboj prinašala tiste tišine pred katerimi je omahovala v absolutni brezčasnosti, preden se je naučila gibati in postati svetloba tvojega srca. Morda pa je tvoj način videnja lastnega srca bolj vzvišen, kot je svet lahko resničen? Morda pa je tvoje srce le skromno gledališče vesolja. Tatjana Malec