Čakanje poraja v nas dvoje: širino pogleda in pozornost na trenutek, na to, kar pravkar doživljamo, na ljudi, s katerimi se pravkar pogovarjamo. Čakanje razširi srce. Kadar čakam, čutim, da samemu sebi nisem zadosten. Vsak od nas pozna ta občutek, ko čaka na prijatelja ali prijateljico. Vsako minuto pogleduje na uro, ali ni že čas, ko bi morala priti. Nestrpno pričakuje trenutek, ko bosta prijatelj ali prijateljica izstopila iz vlaka ali pozvonila na vratih. In kako razočarani smo, če namesto prijatelja stoji pred vrati nekdo drug. Čakanje ustvarja v nas prijetno napetost. Čutimo, da nismo sami sebi zadostni. Med čakanjem se iztegujemo k tistemu, ki se dotakne našega srca, da to močneje bije, k tistemu, ki izpolni naše hrepenenje. Mala knjiga o pravi sreči Anselm Grun
#Misli in zgodbe
Nauči se čakati
Skupnost Pozitivk
Komentarji
6čakanje je moja velika tema v ozadju življenja zadnjih mesecev. ali celo let. Čakam, da da se srce ugnezdi ob nekom in ni prav prijetno obdobje. Ja, obenem tudi živim polno in čakanje je bolj v ozadju. A strinjam se z Nežo Maurer, ki je v eni pesmi zapisala tudi: \"Čakanje je muka. Muka pa je neizmerljiva.\" In včasih ne uidemo čakanju, le da zna biti včasih veselo pričakovanje namesto muke, to pa:)
Čemaževa Pingvinka
\" med čakanjem se istegujemo, ki tistemu, ki se dotakne našega srca, da to močneje bije, k tistemu, ki izpolni ne hrepenenje.\"
Naučiti se čakati je resnično težak proces v zorenju na naši poti. Ja, je tudi muka in obup , tega se ne moremo izogniti. Na neki točki, ko smo na čakanju na nas deluje nezaznavno nekaj, kar išče, ki pa se odteguje naši zaznavi, če nismo dovolj budni. Izgleda tako, kot da ne bi delovali mi, ampak kot da nas vodi sila, ki želi, da nekaj storimo ali opustimo, ne da bi zato sploh poznali motiv. Neoprijemljivost in nezaznavnost tega kar se dogaja v človeku sta temeljni. Sta neizogibni za začetek spoznavanja, da je v nas nekaj, kar ne sodeluje pri tem, kar se vsiljuje naši zavesti, pa vendarle je resnično.
To je resničnost, ki jo človek ne more usmerjati, se jo dotakniti ali ponarediti. To je sila, ki deluje na vso človeštvo in razodeva resničnost vse obsegajoče božanske ljubezni. Ta sila povzroča v našem svetu velike spremembe. Spoznavati moramo namen in cilj sil, delujejo na tak način na nas. To so kozmične spremembe, ki rušijo vse staro zato , da lahko najedomo izhod. Seveda je kot posledica neizogiben kaos. Tega se moramo zavedati, da nas ne bi zmedlo.Premnogi zaradi tega ne vidijo nobenega izhoda in tehtajo, kaj še imajo in kaj poznajo. Toda teh kozmičnih vplivov in sprememb ne more udstaviti nobena človeška misel. Premagujejo vsakršne ovire in iščejo ugodna tla, naše odprto srce( od tod naše hrepenje in spoznanje o lastni nezadostnost, kar je v same uvodu članka prečudovito opisano ) in odprtega duha. Izrednaga pomena pa je v takem trenutku in času, da vsak pri sebi preveri lastne motive in se vpraša, zakaj gre tja in ali je ta pot res prava. Na tej točki se moramo \" naučiti čakati \" na odgovor, kajti vsi nadaljni odgovori na ta vprašanja bodo odločilni za našo nadaljno usmeritev.
Miran
s čakanjem se urimo v potrpežljivosti in skromnosti, da se zavemo, da stvari niso samo od nas odvisne ampak, da ima veliki kreator drugačne namene, kot mi sami.
čakanje je tudi aktivno nedelovanje. Čakamo, da vse stvari sedejo na svoje pravo mesto in da v pravem trenutku dobimo tisto, kar nam po zakonu kozmosa pripada.
Čakanje je lahko tudi neprijetno. Če ne užijemo trenutka tukaj in zdaj, če živimo v preteklosti ali prihodnosti, nam trenutek, pa čeprav je to čakanje pomeni beg pred realnostjo.
Vsak trenutek je potrebno iskoristiti, da se ga zavemo in užijemo. Minute, ki minejo z žalostjo, kaj je bilo včeraj ali s strahom, kaj bo jutri, so izgubljene. Vse je prav tako kot je, le najti moramo smisel in pomen vsakega dogajanja, ali pa se prepustiti in živeti.
:)
to si lepo napisala titanic,
ja, kdor se nauči,
živeti iz tega trenutka
mu nikoli ni dolgčas,
tudi takrat ne,
ko je sam,
ve, da ni sam. :)
---
stojči
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Želja tebi
