O čarobnosti

Hm, jaz sem samo en bk, mal faulast, pa še zmeden, ker so ivanjščice živčne danes in to na tak prav zanimiv način, skoraj bi rekel histeričen, če ne bi bile popolnoma mirne, tako da moj pogled ta hip seže le do tega trenutka...no...mogoče pa ne. Si mislim, če sploh mislim /kaj sploh pomeni misliti...moram vprašati enkrat Konfuzija, mojega prijatelja/, da je človek včasih bližje bogu, kot si misli. Evo, tko...en primer...moj...tak banalen...doživet in to večkrat: je prišla žena iz službe utrujena, znervirana, slabe volje in jaz takisto. Ona v kuhinjo, jaz na teraso, na vrt, kjer imam tudi vrtnice, žametne, kao nekaj pospravljat.... Ne da bi kaj mislil, sem odtrgal cvet...najlepši in ji ga prinesel. Ko sem uzrl iskrico v njenih očeh in slišal njen \"hvala\", takrat, takrat sem držal boga za obe roki, takrat sem mu bil mah...preblizu. Takrat ni bilo več včeraj, pa danes, pa jutri, pa ponavljanja življenj, pa karme...takrat je bil trenutek večnosti, takrat je bilo to to. In takih trenutkov je bilo in si jih želim še in se trudim. Tako si jaz predstavljam ljubezen do boga, tako si predstavljam enost. Vsa čarobnost življenja, bog, je tu, ta trenutek...samo videti je treba...... en_bk