Sreča se samo daje in sprejema

Sreče ne najdeš, če jo iščeš, srečo moraš vzeti, ko se ti nasmehne. Res pa je tudi, da dokler nisi bil nesrečen, sploh ne veš kaj je sreča. Sreča se te lahko dotakne takrat, ko si ne želiš tistega, česar imeti ne moreš. Največja sreča je v modrosti. Svoji usodi pripisujemo vse nesrečne dni, ki smo jih preživeli, srečnih pa nikoli. Nekateri ljudje imajo preveč sreče, zadosti pa nihče. Mislim, da je bolj srečen tisti ki ljubezen daje, kot pa tisti ki ljubezen jemlje. Nekoč sem imela slab dan, nato sem šla na cesto in videla mladenko v invalidskem vozičku, tedaj sem občutila srečo, da lahko hodim. Zato je dovolj velika sreča to, da ti je prizeneseno biti nesrečen. V vsakem primeru pa imaš Stojči prav, sreča se samo daje iz razročja in sprejema v naročje. Sreča je košarica cvetja, ki te praznično vzradosti. Sreča je kakor najslajši nasmeh in objem hkrati, pa še poljub povrh. Tatjana

Če bi vsi dajali, bi sreča postala nadloga.

draga Tatjana, tvoje razumevanje skrivnosti srca, me vedno znova preseneča in veseli. :) lp p.s. upam, da boš enkrat premagala svoj strah in si boš blagovolila me spoznati, ko pride zate za to, tvoj pravi čas. *) :) --- stojči

Srečo moramo najprej prepoznati. Veliko ljudi hodi po svetu, imajo vse, pa sreče ne prepoznajo. So pa tudi taki, ki nimajo nič, pa so prepoznali - kaj pomeni biti srečen.

ja lepo si to napisala, draga titanic, srečo moraš najprej prepoznati. Prepoznaš pa jo lahko: v svojem dajanju in sprejemanju, v globini svojega srca, kjer je božje kraljestvo doma, kjer so doma tvoja nebesa in kjer domuje tvoj Bog. :) --- stojči

dragi Stojči, dovoli, da še sam dodam nekaj o sreči. Vse je odvisno od življenjskega pogleda, ki ga človek ima. Če ima nekdo nekaj, kar je v njegovih očeh važneje od enostavne, navadne vsakdanje sreče, potem je vsemu navkljub lahko srečen. Tako je nekdo lahko srečen, ne da bi bil srečen. Le kakšna je to moč, ki daje nekomu, njemu ali njej, prostost, da se dvigne iznad zunanje ali notranje nesrečne in da le to doživi kakor srečo? Friederich Schiller je dejal, da občutek navdušenja nad nečem ustvari mešanico veselja in žalosti. Glede na mešanje teh dveh nasprotijočih se občutkov je sklepal, da so ljudje opremljeni z dvema nasprotnima naravama. Ko se recimo človeku posreči, da se dvigne nad svoje okoliščine, se zdi, da potrebuje navadno njegov duh manj inspiracij. Po samem Schillerju pa ni nujno, da naravni zakon nekoga zavezuje, ko ima v posesti antonomni princip, ki je neodvisen od izkušenj čutil. Tako je prišel do spoznanja, da so ljudje kakor sužnji mučeni zaradi nasilja svojih občutkov. Kdor se reši vpliva svojih čutov ( ne da jih zatira ), doživi stanje neskončnega dvigovanja, medtem pa, če mu vladajo, je lahko v istih okoliščinah ob ves pogum in voljo do življenja. Ko se človek notranje odpre duhovnemu vodstvu, se mu odpre pot notranje svobode. In prav to razumevanje vodi k odkritju prave sreče. V sami osnovi je ta prava sreča prisotna v vsakem človeku in prav noben udarec usode, ga ne more zatreti. Ta vir sreče, mora biti prebujen v tem življenju. Tako pridemo do sredstva, ki nam pomaga omiliti in neutralizirati učinke usode ali karme. Ko se človek enkrat osvobodi trpljenja, se lahko preda ustvarjalni in razumni dejavnosti, ki izvira s področja naše prave domovine ali šambale. Tako pričnemo služiti načrtu in zamislim in silam, ki bodo pomagale k duhovnemu razvoju sveta in človeštva. Tako bo človek deležen sreče. Stojči, lepo te pozdravljam in tudi sam te še naprej podpiram na tvoji, naši duhovni poti. Miran.

hvala miran :) saj ti veš, da so moji blagoslovi, tudi s teboj. :) --- stojči